Nov slovenski mladinski film Pojdi z mano o skupinici mestnih otrok, ki se izgubi v strašljivem gozdu, je dobil nagrado občinstva za najboljši film na letošnjem Festivalu slovenskega filma in ravnokar doživel zadnjo ponovitev na Liffu, zdaj pa ga čaka distribucija v kinematografih po vsej državi. Režiser Igor Šterk je ambiciozno izjavil, da srhljivka želi »pokazali Slovenijo, kot je še nismo videli«, vendar pa kar se tiče spola, udobno ostaja pri dobrem starem seksizmu.

Izmed štirih glavnih likov je samo eden, Mina, dekle in njen spol je tudi njen glavni označevalec. Fantje predstavljajo arhetipe mladinskih pustolovskih zgodb: trpeč glavni junak, dobrohoten najboljši prijatelj in strahopeten komični lik, Mina pa je Punca. Preden jo občinstvo prvič ugleda, o njej sliši od fantov, ki jo opišejo kot samovšečno punčaro, razen Ota, ki je v Mino zaljubljen. Fantje se do konca filma večkrat norčujejo iz gore ličil, ki naj bi jih tovorila s sabo, čeprav Mina izgleda, kot da sploh ni naličena, pa tudi njena oblačila in obutev so preprosta in praktična.

pojdizmano-04-l

Po drugi strani pa nam Pojdi z mano kmalu po začetku predstavi alternativno dekliškost. Glavni junaki grejo na poti do gozda skozi majno podeželsko naselje, kjer vaščani živijo v zanemarjenih kočah, grozeče korakajo naokrog s puškami, na veliko koljejo in odirajo živali, pretepajo svoje otroke in sploh vzpostavljajo vzdušje za grozljivko. Na kmetiji, kjer jim okrvavljen in umazan moški grozi, naj izginejo, srečamo poleg Mine edino mlado punco v celotnem filmu. Dekle je prijazno in konvencialno lepo, vendar pa je to nepomembno in postavljeno v ozadje, saj otroci (in kamera, ki v bližnjem posnetku prikaže oboje) opazijo zgolj, da nima pobritih podpazduh in da so njena stegna krvava, domnevno od menstrualne krvi. Mladi junaki v debati o grozotah, ki so jim bili priča v vasi, več pozornosti kot čemurkoli drugemi namenijo temu, kako ogabne in nehigienične so dekletove podpazduhe in domnevna menstrualna kri,  film pa na ta način dekliško telo v svojem naravnem stanju predstavi kot enako ali celo bolj strašljivo od strelnega orožja, nasilja nad otroci ter nazornega klanja in odiranja živali. Naj ponovim: simpatična najstnica je uporabljena za vzbujenje gnusa in strahu zgolj zaradi nepobritih podpazduh, film za otroke pa nameni posebno pozornost temu, da poudari, kako ostudno je neukročeno dekliško telo.

pzm

Kmečko dekle je poleg Mine edini dekliški lik – punci tako znotraj filma dveh in edinih različic deklištva ne predstavljata zgolj na simbolni ravni, ampak tudi dobesedno. Fantje lahko imajo različne značaje, onidve pa sta zreducirani na svoj spol in na podlagi tega obe tudi stigmatizirani. Kmečko dekle je poučno svarilo mladi publiki, kako se ženskosti ne sme preformirati, vendar pa jo Mina bolje odnese zgolj na prvi pogled. Ona se sicer pridno brije in skriva svojo menstruacijo, vendar pa je že za tako osnovne znake ženstvenega spolnega izraza kaznovana z norčevanjem iz njene »samovšečnosti«, fabulativno pa je ena izmed njenih glavnih funkcij, da bo postala Otova punca. Mlada publika film tako zapusti z jasnim sporočilom: ne glede na to ali si tipična ali netipična najstnica, bo s tabo in tvojim spolom zmeraj nekaj narobe, fantje pa se iz tebe norčujejo upravičeno. Prav zares mladinska grozljivka.

Sinoči se je v oddaji Tarča med drugim pod pretvezo uravnoteženega novinarstva in odpiranja perečih tem razpravljalo tudi o tem, kdaj se začne življenje in ali je slovenska zakonodaja glede splava preveč liberalna. Ampak pri splavu nobeno od teh vprašanj ni zares važno. Važni sta samo naslednji dve stvari:

  1. Nihče nima pravice do tujega telesa. Ne zarodek in ne odrasla oseba, četudi gre za življenje in smrt. Zato niti ni pomembno, kdaj se začne človeško življenje in kdaj zarodek postane otrok. Če se moja sestra ponesreči ali zboli in sem jaz edina, ki bi ji z donacijo organa lahko rešila življenje, me nihče ne more prisiliti v doniranje. In tako kot me nihče ne sme prisilno uspavati in mi vzeti ledvice, me nihče ne sme prisiliti, da donosim otroka. Temu se reče pravica do odločanja o lastnem telesu.
  2. Splava ni mogoče ustaviti. Mogoče ga je prepovedati, ampak to še nikoli v zgodovini ni preprečilo nosečim osebam, da ga ne bi delale. Splav v ilegali še vedno obstaja, le da je naenkrat drag, nezanesljiv in pogosto življenjsko nevaren. Vprašanje torej ni, ali sprav ustaviti ali ne, ker slednje pač ni mogoče. Vprašanje je, ali dovolj sovražimo ženske, da smo jih za sprejemanje avtonomnih odločitev in »grešna dejanja« pripravljeni kaznovati z globami, zaporom, boleznijo, smrtjo.

Vsa ostala vprašanja so nepomembna.

Zine (izg. “zin”) izhaja iz okrajšave angleške besede za revijo, magazine, in tako že z imenom nakazuje, da gre za publikacijo manjšega formata in v manjši nakladi. O nakladi je pri zinih pravzaprav težko govoriti, saj gre za doma narejene knjižice, ki se jih sfotokopira v majhnem številu in ciljnemu bralstu podari, izmenja za druge zine ali proda za simbolično ceno, ki pokrije stroške izdelave. Namen zinov je prav ta, da so cenovno dostopni, neomejeni glede formata in jih torej lahko izdela prav vsak, in da izhajajo neodvisno in tako lahko obravnavajo teme, ki so preveč kontroverzne, neposredne ali nezanimive za klasične medije. Prav zato so bili zini v 90-ih še posebej priljubljeni v LGBT in feminističnih krogih in so tudi prve slovenske lezbične in gejevske publikacije nastajale v zinovski obliki. Danes zini mednarodno doživljajo ponoven razcvet na spletu.

Ker omogočajo hitro, enostavno in poceni prekinitev molka o določenih temah, nadaljujejo LGBT tradicijo in dajejo manjšinam glas, se nam je zdelo smiselno za eno izmed biseksualnih srečanj pripraviti delavnico zinov in nastale so pričujoče revijice, v katerih pripovedujemo svoje bi in trans zgodbe in delimo svoja mnenja o temah, ki so nam pomembne. V duhu dostopnosti in starih zinov poleg vsakega ponujamo še povezavo, iz katere si ga lahko prenesete in natisnete, Kitty pa je pripravila tudi mini vodič, kako zine natisniti in sestaviti.

 

a bi

A bi? [preberi] [natisni]

bi mitologija

Biseksualna mitologija [preberi] [natisni]

dobrodošli v moji omari

Dobrodošli v moji omari [preberi] [natisni]

does it really need a title

Does it really need a title? [preberi] [natisni]

ftm

Pan/FTM [preberi] [natisni]

holistična spolna vzgoja

Holistična spolna vzgoja [preberi] [natisni]

knjige

Knjige [preberi] [natisni]

moj prvi bi zine

Moj prvi bi zine [preberi] [natisni]

nič več skrivanja

Nič več skrivanja [preberi] [natisni]

o nohtih in nohtnih poslikavah

O nohtih in nohtnih poslikavah [preberi] [natisni]

 

Že od otroštva ti je jasno, da ljubezen ne pozna meja, zakaj se torej ne bi smeli poročati vsi pari, ne glede na spol? Ne skrivaš tega, da si podpornica_k LGBT oseb, zato me res ne skrbi, kako se ti bom razkril_a. Ampak zame je razkritje vseeno pomemben trenutek, nekaj, kar naredim previdno in premišljeno, tudi če vem, da to najinega odnosa ne bo spremenilo. Kako mi lahko torej pomagaš, ko začnem pogovor o LGBT temah, in katerim napakam se je bolje izogniti?

1. Poslušaj me. Ne zasuj me s svojimi mnenji in z izkušnjami tvojih prijateljic lezbijk. Super je, da me podpiraš in mi daš to jasno vedeti, ampak to je moj trenutek, dovoli, da ti stvari opišem s svojimi besedami. Izkoristi razkritje kot odlično priložnost, da se zbližava in da se naučiš česa novega.

2. Ne govori o “njih”. Še posebej, če se ti še nisem razkril_a, je pomembno, da ne opisuješ LGBT skupnosti kot nekaj tujega, nekaj, kar obstaja izven tvojega in mojega vsakdanjika. Ker gre za zelo subtilno rabo jezika, se je tej napaki težje izogniti, ampak veliko lahko narediš že s tem, da ne uporabiš zaimka “oni” za geje in lezbijke, biseksualke_ce, aseksualke_ce, trans osebe in druge pripadnike mavričnega spektra, ampak jasno poimenuješ naše identitete. Na ta način vem, da ne predvidevaš, da nihče v tvojem življenju niti slučajno ne bi mogel biti LGBTQIA. Izogni pa se tudi posploševanju svojih izkušenj z LGBTQIA osebami, nismo namreč vse_i enake_i.

3. Brez zadrege uporabi besedo gej/lezbijka/biseksualka_ec/aseksualka_ec/transspolna oseba. Če si si blizu s kakšno LGBTQIA osebo, mi bo lažje, če to omeniš, vendar pa v pogovoru o njej_njem, uporabljaj pravo besedo za njeno_njegovo identiteto. Povedi kot “Moja sestra je … saj veš in je zelo srečna s svojo punco,” so sicer popolnoma razumljive, ampak preoblikovanje stavka, kot da je že sama beseda umazana, ima tudi svojo sporočilno vrednost. Neformalne besede gredo lažje z jezika, zato priporočam uporabo besed, kot so bi, as in trans, daleč pa se izogni besedam, ki so žaljive (peder), pretirano klinične (homoseksualec) ali preprosto napačne (transvestit).

4. Ne banaliziraj moje izkušnje. Primerjava spolne usmerjenosti s priljubljenim okusom sladoleda ni primerna, ker vendarle v naši družbi nimamo navade izobčiti, pretepati ali celo umoriti tistih, ki jim ni všeč vanilija. Njihova spolna usmerjenost morda ne vpliva na tvoj odnos do prijateljic_ev, vseeno pa je pomembna lastnost, o kateri smo me_i prisiljene_i razmišljati vsak dan. Ko se ti razkrijem, je to torej izkaz zaupanja, pogosto pa tudi politična gesta, glede katere mi je pomembno, da se strinjava.

5. Ne prisvajaj si naše izkušnje. Tudi če se strinjaš s kvir politično ideologijo, in s preseganjem predalčkov, ti kot heteroseksualni cis osebi beseda kvir ne pripada. Zavedaj se, da govoriš s priviligiranega položaja in morda nikoli ne boš razumel_a vsega, kar diskriminacija pomeni za nas.

6. Ne vmešavaj se v interne dileme LGBTQIA skupnosti/ne kritiziraj LGBTQIA gibanja. Čeprav se ti morda zdi, da se strinjaš z nekaterimi kritikami mejnstrim gejevskega gibanja, imej v mislih, da so dileme, kot je na primer, ali je prizadevanje za istospolne poroke asimilacijsko, nekaj, kar se tiče zgolj LGBTQIA oseb. Čeprav so kritike našega gibanja, da je preveč konzervativno, lahko mišljene dobronamerno, pustijo zelo grenak vtis, ko pridejo iz ust nekoga, ki se mu nikoli ni bilo treba boriti za določene pravice. Pusti nam, da se o smeri svojega gibanja odločimo same_i.

7. Ne pričakuj hvaležnosti. Sprejemati LGBTQIA osebo, kakršna je, bi moralo biti samoumevno, podpora naši skupnosti pa temeljiti na prepričanju v človekove pravice in ne našem izkazovanju hvaležnosti. Morda se zdi, da tega ni potrebno posebej poudarjati, vendar žal prevečkrat srečamo ljudi, ki nam odrečejo podporo, »ker je ne cenimo dovolj«.

8. Ne fetišiziraj LGBTQIA oseb. Zmeraj bom hvaležna_en za podporo, če nam jo nudiš iz pravega altruizma in ne zato, ker smo LGBT osebe tako zanimive in drugačne. »Moj prijatelj gej« ni modni dodatek ali dokazilo o tem, kako svobodomiseln_a si.

9. Ne razkrivaj me drugim proti moji volji. Razkritje je občutljivo dejanje in lahko ogrozi mojo varnost ali pripadnost določenim skupinam, vključno z mojo družino in delovnim mestom. Vprašaj me, kdo (lahko) ve za mojo identiteto in spoštuj mojo odločitev (morda sem na primer razkrit_a pred ljubljanskimi znankami_ci, v domači vasi pa ne in želim, da tako tudi ostane).

10. Ne pozabi na moje razkritje. Moja identiteta je zame pomembna in če boš kljub razkritju še naprej po svoje predvideval_a, katerega spola sem in osebe katerega spola so mi všeč, bom imel_a občutek, da me ne poslušaš in spoštuješ. Razkritja biseksualnih, aseksualnih in transspolnih identitet so s tega vidika lahko še težja kot gejevskih in lezbičnih. Če se ti razkrijem kot biseksualna ali aseksualna oseba, ne predvidevaj, da sem v resnici gej/lezbijka, ki svoje spolne usmerjenosti še ni popolnoma sprejel_a. Če se ti razkrijem kot transspolna oseba, začni uporabljati moje izbrano ime in zaimke.

Morda to zveni prestrogo ali prezahtevno, ampak ob upoštevanju zgornjih nasvetov lahko tvoje prejemanje razkritij postane veliko prijetnejše tako za tvoje LGBTQIA prijatelje_ice kot tudi zate. Želim ti torej veliko uspešnih razkritij in prijateljstev z LGBTQIA osebami.

Pred nekaj dnevi smo ob tednu ozaveščanja o aseksualnosti objavile_i seznam povezav do slovenskih virov o aseksualnosti. Za tiste željne nadaljnjega branja, danes objavljam še seznam svojih priljubljenih člankov v angleščini ter izhodišč, ki so meni najbolj pomagala pri razumevanju in poučevanju o aseksualnosti.

Kako definirati spolno privlačnost, če je to nekaj, česar ne občutiš, vsem ostalim pa se zdi tako samoumevno, da tega ne znajo opisati? Writings from factor X piše o prispodobi nevidnega slona.

Težko je opisati tudi siva območja med aseksualnostjo in aloseksualnostjo. Siggy piše o tem, kako spekter ni linearen.

Aktivizem se ne ukvarja samo s tem, kaj aseksualnost je, pogosto moramo razlagati tudi, kaj aseksualnost ni. Adri je narisal_a strip o najpogostejših mitih o aseksualnosti.

Če se hočete otresti prevladujočega modela zveze, ki je spet tako samoumeven, da nikomur več ni razumljiv, poskusite svojo zvezo opisati s petimi faktorji, ki jih predlaga Queenie of aces.

Na Prismatic entanglements je objavljen vodič po seksu z aseksualno osebo za aloseksualne osebe na Asexuality archive pa vodič po seksu za aseksualne osebe. Pri tem ne pozabite, da je tudi odpor do seksa povsem legitimna izkušnja in življenje brez seksa povsem legitimna izbira.

Za konec vas puščam še s seznamom blogovskih karnivalov, kjer vsak mesec aseksualne_i blogerke_ji objavljajo svoja osebna razmišljanja in izkušnje na določeno temo. Če vas zanima vsakdanje življenje aseksualnih oseb, njihova diskriminiranost, presek z drugimi identitetami, izkušnje z razkritjem, zvezami, družino … je ta seznam neprecenljiv.

Znotraj aseksualne skupnosti že več kot petnajst let poteka živahna debata o različnih vidikih te spolne usmerjenosti, ker pa zaradi jezikovnih ovir razprave v angleščini niso dostopne vsem, se nam v Kvartirju zdi pomembno, da so informacije o aseksualnosti na voljo tudi v slovenščini. Vendar pa je med množico populističnih besedil v slovenščini težko najti tista, ki ne temeljijo na zmotah, zato smo pripravile_i nabor člankov, ki so jih napisale_i članice_i aseksualne skupnosti, in znanstvenih del o aseksualnosti.
Zaradi hitrega razvoja LGBTQIA konceptov in besedišča viri, ki so nastali pred zgolj nekaj leti, morda niso več popolnoma zanesljivi, a ostajajo dobro izhodišče za nadaljnje slovenske razprave o aseksualnosti, razen enega pa so vsi tudi javno dostopni na spletu.

ŸKaj je aseksualnost? (Aseksualnost – slovenski forum)
Predstavitev različnih definicij aseksualnosti in z aseksualnostjo povezanih konceptov.

Slovarček (Aseksualnost – slovenski forum)
Slovenski prevodi z aseksualnostjo povezanega besedišča in kratke razlage.

Aseksualnost (blog Glavca)
Osnovna definicija aseksualnosti in aseksualnega odnosa do razmerij in spolnosti.

Kaj je spolna privlačnost? (Kvartirjev blog)
Aseksualne osebe so tiste, ki ne doživljajo spolne privlačnosti, ampak kako razložiti spolno privlačnost? Članek analizira trenutno najbolj razširjeno definicijo.

Oblikovanje aseksualne skupnosti v Sloveniji (blog revije Narobe)
Predstavitev ciljev in dejavnosti slovenske aseksualne skupnosti iz leta 2012.

Identiteta in skupnost (blog Glavca)
O funkcijah (in omejitvah) identitetnih oznak, o odgovoru na dilemo »ali sem aseksualna_en?« in mestu aseksualnosti znotraj LGBTQI(A) skupnosti.

Neumnosti demiseksualnosti (Kvartirjev blog)
Kratka predstavitev demiseksualnih identitet.

Aseksualni simboli (Aseksualnost – slovenski forum)

Kaj je spolna privlačnost? (Aseksualnost – slovenski forum)
Prevod angleškega članka o odraščanju kot aseksualna in/ali aromantična oseba, ki ne razume privlačnosti, ki jo začnejo doživljati vrstnice_ki, in o pomenu definicij.

O kompromisih glede seksa v mešanih razmerjih (Aseksualnost – slovenski forum)
Prevod angleškega članka o entuziastičnem privoljenju in o tem, zakaj škodljivo aseksualnim osebam svetovati, naj se »prilagodijo« in imajo spolne odnose s svojimi partnerkami_ji, čeprav si same tega ne želijo.

O spregledani barvi v mavrici (revija Narobe, št. 17)
Povzetek diplomske naloge Seks? Ne hvala. Aseksualnost kot spolna praksa, usmeritev in identiteta in intervjujev s slovenskimi aseksualkami_ci.

Aseksualnost kot družbeni fenomen (radio Ars)
Intervju s Tanjo Kovačič o družbenih aspektih aseksualnosti in o raziskavi, ki jo je izvedla v okviru svoje diplomske naloge.

Tanja Kovačič: Seks? Ne hvala. Aseksualnost kot spolna praksa, usmeritev in identiteta
Diplomska naloga o zgodovini aseksualnosti in raziskava družbenih in osebnih vidikov aseksualnosti med slovensko aseksualno skupnostjo.

Matevž Gotovnik: Družbena konstrukcija aseksualnosti
Diplomska naloga o medikalizaciji in stigmatizaciji aseksualnosti v heteronormativni družbi ter o oblikovanju aseksualne identitete.

Tanja Kovačič: Biti aseksualen v heteronormativni seksualizirani družbi – individualne in skupinske strategije soočanja s stigmo (revija Etnolog, letnik 22)
Znanstveni članek analizira strategije soočanja s stigmo na podlagi intervjujev s slovenskimi aseksualkami_ci.

Aseksualne osebe so osebe, ki ne občutijo spolne privlačnosti. Kaj pa je spolna privlačnost? Zelo jasna in splošno znana definicija tega pojma nam manjka, saj jo osebe, ki jo občutijo (aloseksualne osebe) jemljejo za tako samoumevno, da je ne znajo definirati, po drugi strani pa je osebe, ki je ne občutijo, prav tako ne morejo definirati. Definicija, ki se zadnje čase najpogosteje pojavlja v aseksualni skupnosti je: spolna privlačnost je občutek potrebe, vezan na spolnost in usmerjen v specifično osebo, ni pa odziv na spolno dejanje. To definicijo bi želel tukaj dekonstruirati, torej premisliti, kaj pomeni vsak njen del in zakaj je pomemben.

Občutek potrebe …

Občutek in ne dejanska nujnost ukrepanja. Kot vsako drugo čusvo je tudi spolna privlačnost odvisna od drugih stvari, ki jih doživljamo, in predvsem so vsa dejanja, ki iz tega čustva sledijo, omejena s številnimi drugimi čustvi in racionalnim premislekom. Ne pristopimo k vsaki osebi, ki je spolno privlačna. Lahko bi celo rekel, da si (na racionalnem nivoju) niti ne želimo pristopiti k vsaki osebi, ki je spolno privlačna. Še posebej pa ne vodi vsaka interakcija s spolno privlačno osebo v dejanski spolni odnos in za spolni odnos imamo lahko številne druge motivacije. Logično, itak. Zakaj sploh to poudarjam? Ker moramo za normalno delovanje družbe omejevati svoja čustva in ravnati racionalno, imajo aloseksualne osebe pogosto občutek, da aseksualne osebe samo preveč potlačijo svojo privlačnost ali jo racionalno omejijo in se odločijo za spolno vzdržnost. Definicija aseksualnosti se ne nanaša na odločitev o spolni vzdržnosti, temveč na odsotnost občutka privlačnosti.

Najlažje je to povzeti s shemo. Na levi so predstavljene nekatere možne motivacije za spolni odnos, npr. prijetni fizični občutki, želja po otroku, želja ugoditi partnerki_ju … Ena izmed teh motivacij je tudi spolna privlačnost, ta in samo ta manjka pri aseksualnih osebah. Lahko si predstavljamo, da se motivacije med seboj seštevajo in filtrirajo čez nek odločitveni center, ki upošteva tudi možne negativne posledice odnosa, npr. neprijetne fizične občutke, strah pred okužbami, družbeno nesprejemljivost določenega spolnega odnosa itd. Motivacije in demotivacije so lahko racionalne ali čustvene, zavedne ali nezavedne in se pri različnih osebah pojavljajo z različno intenziteto ali v različnih obdobjih in pogojih, zato na koncu tudi čustvujemo in ravnamo različno.

shema

… vezan na spolnost …

Spolna privlačnost se razlikuje od drugih privlačnosti, npr. romantične, estetske, čutne ali intelektualne, ker se realizira na enega od sledečih načinov: kot želja po spolnem odnosu ali pa kot fizičen občutek v genitalijah. Naj opomnem, da pri osebah s penisom to ne pomeni nujno erekcije.

… usmerjen v specifično osebo …

Kadar je spolna privlačnost vezana na željo po spolnem odnosu imamo včasih težave z razlikovanjem med privlačnostjo in drugimi motivacijami, saj jih ne analiziramo in seštevamo zavedno. Specifična oseba nam je lahko všeč iz različnih razlogov, lahko je privlačnost povezana z videzom, glasom, osebnostjo ali s čim drugim, v vsakem primeru pa mora privlačnost biti lastnost določene osebe. Občutek potrebe po spolni zadovoljitvi, ki ni usmerjen v specifično osebo, imenujemo libido ali spolna sla. Če te nekdo spolno privlači, morajo nujno obstajati tudi osebe, ki te ne.

Ločimo tudi primarno in sekundarno spolno privlačnost. Primarna je “ljubezen na prvi pogled”, odvisna zgolj od lastnosti objekta. Sekundarna je privlačnost, ki se pojavi šele, ko se med subjektom in objektom ustvari nek intimen odnos. Ta odnos je lahko romantičen, prijateljski, delovni ali karkoli drugega, predpogoj je le, da se osebi dobro poznata. Tudi sekundarna privlačnost je vezana na lastnosti objekta in je specifična, ne pojavi se torej do vsake osebe, s katero navežemo intimen odnos. Aloseksualne osebe lahko doživljajo tako primarno kot tudi sekundarno spolno privlačnost, osebe, ki doživljajo samo sekundarno spolno privlačnost in nikoli ne doživljajo primarne, pa imenujemo demiseksualne.

… in ni posledica spolnega dejanja

Tudi aseksualne osebe lahko imajo spolne odnose in v njih uživajo. Odzivi telesa na spolne dražljaje, pa naj bo to božanje, objemanje, poljubljanje, slačenje, striptiz, pornografija, samozadovoljevanje, analna stimulacija, genitalna stimulacija …, ne spremenijo spolne privlačnosti ali spolne usmerjenosti.

cover size3

Slovenski Cosmopolitan je v julijski številki objavil članek »15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš)«, v katerem poleg nasvetov, kot so »[boginja seksa] zna poskrbeti, da moški cel dan sanja o njej«, zapove tudi naslednje:

»Boginja seksa se ne obremenjuje s tem, kdo jo privlači. […] Ljudje so ji pač všeč. In ona je všeč njim.

Če smo še malce strokovni – vemo, da je Freud že zdavnaj ugotovil, da se “vsi ljudje rodimo s predispozicijo za navezavo na oba spola, svojega ali nasprotnega, in da se dokončna izbira razvije preko vpliva okolja in zunanjih dejavnikov.

Odvisno od tega je tudi boginja seksa lahko bolj ali manj heteroseksualno ali (opa!) biseksualno usmerjena. Naj strokovno raz­pra­vo obeležim s tem neizpodbitnim dokazom: ena najbolj znanih in najlepših (in stereotipnih) predstavnic s tem zavidljivim statusom je Angelina Jolie.«

Preostanek članka je osredotočen na napotke o zadovoljevanju moških fantazij in potreb in ne pomisli, da bi ženska, ki jo privlačijo tudi ženske, morda želela spati tudi z njimi. Tako utrjuje dva stereotipa o biseksualkah:

  1. Biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak trik, ki bo pritegnil moške.
  2. Biseksualnost je posebno dražljiva in privlačna – tako kot veliko drugih medijev tudi Cosmopolitan biseksualnost hiperseksualizira.

Da Cosmopolitan biseksualnost po eni strani spodbuja, ker naj bi bila seksi, in hkrati privlačnosti do drugih žensk nima za legitimno, dokazuje še en članek iz iste številke, ki ženske, ki »sanjajo poredne sanje o punci« potolaži, da to »še ne pomeni tvoje (nove) spolne usmerjenosti. Ženska spolnost je manj toga kot moška, in zato ni nič čudnega, da ženske privlačijo ali celo vzburjajo druge ženske. To, da o nečem fantaziramo, še ne pomeni, da bomo fantazijo tudi uresničili« in kot rešitev te »težave« predlaga, da bralka sanje podrobno opiše svojemu partnerju z namenom, da ga bo vzburila.

Prikazovanje biseksualnosti v taki luči pa ni samo utrjevanje nadležnih stereotipov, ampak ima nevarne posledice. Raziskava The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey je pokazala, da je 74,9 % biseksualk žrtev spolnega nasilja, kar je več kot katera koli druga skupina na preseku spola in spolne usmerjenosti. Ne preseneča, da 95,5 % tega nasilja zakrivijo moški – če biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak nekaj, kar počnemo, da bi pritegnile moške, potem očitno že samo s tem, da se identificiramo kot biseksualke, sporočamo, da si ves čas želimo njihove pozornosti in da je vsakršna morebitna zavrnitev zgolj sprenevedanje. Hkrati pa v moških očeh postanemo tudi poosebitev fantazij o »svobodomiselnosti«, trojčkih z dvema ženskama in podobnem. Ti stereotipi pa ne vplivajo samo na večjo stopnjo spolnega nasilja nad biseksualkami, ampak tudi na njegove posledice – biseksualke so od vseh skupin ob razkritju preživetega nasilja deležne najmanj pozitivnih odzivov (kdo bi verjel ženski, ki tako »izziva«?) in hkrati doživljajo največ simptomov depresije in posttravmatskega stresa.

Poleg tega Cosmopolitan ženskam, ki bi se na podlagi privlačnosti, ki jo doživljajo, lahko identificirale kot biseksuake, takšno samoidentifikacijo preprečuje neposredno na individualni ravni (to, da so ti všeč tudi ženske, nič ne pomeni!) in posredno na ravni biseksualnosti kot take, ki ni več spolna usmerjenost ali identiteta, ampak je banalizirana v vabo za moške. Posledično je (morebitnim) biseksualkam tudi onemogočen dostop do virov in skupnosti, ki bi jim lahko pomagali osmisliti lastne izkušnje in jih opolnomočili.

Cosmopolitan je tako nazoren prikaz družbenega odnosa do biseksualnosti in krati opomnik, da moramo tudi vsebine, ki bi jih kot posamične bilo enostavno odpisati kot nepomembne, obravnavati kritično, saj utrjujejo splošno razširjeno bifobijo in imajo negativen vpliv na svojo (biseksualno in ostalo) publiko.

Viri:
– Marta Lamovšek: 15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš). Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/15-skrivnosti-boginje-seksa-ali-kako-to-postanes/
– Petra Arula: Ali sem dovolj ozka? + 6 drugih skritih skrbi zaradi seksa!. Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/ali-sem-dovolj-ozka-6-drugih-skritih-skrbi-zaradi-seksa/
– Mikel L. Walters et al.: The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey: 2010 Findings on Victimization by Sexual Orientation. Atlanta, Georgia: National Center for Injury Prevention and Control Centers for Disease Control and Prevention, 2013.
-Susan M. Long et al.: Women’s Experiences of Male-Perpetrated Sexual Assault by Sexual Orientation. Violence and Victims, letnik 22, številka 6, 2007. (684–701).

Znanec mi je pred kratkim rekel, da je omenil (ta moj) izraz »demiseksualnost« svojim prijateljem in so se vsi smejali, kakšna neumnost je to. Bolj kot to, da so brez kakršnegakoli raziskovanja izraza tako ocenili eno izmed podkategorij sivine, me je zmotilo to, da se nisem čutila podkovano za debato o temi, ki mi je blizu. To sem skušala spremeniti in zdaj bi rada z vami delila nekaj dejstev o demiseksualnosti.

Med aseksualnostjo in ne-aseksualnostjo (aloseksualnostjo) se nahaja sivo področje, kjer lahko med drugim najdemo tudi demiseksualke_ce. Potrebno je poudariti, da za razliko od heteroseksualnosti in homoseksualnosti beseda demiseksualnost opisuje razmere, v katerih lahko oseba začuti spolno privlačnost, in ne govori o spolu/spolih, ki privlačijo ali ne privlačijo te osebe.
Demiseksualke_ci občutijo spolno privlačnost šele, ko razvijejo tesen čustveni odnos z neko drugo osebo, kar pa vseeno ni zagotovilo, da jo bodo s tem zmeraj začutili. Spolna privlačnost se lahko razvije v kateremkoli tesnem čustvenem odnosu, ni pa nujno, da gre za romantično čustvo. Demiseksualke_ci so lahko različno romantično usmerjene_i in tudi spolno privlačnost lahko občutijo do enega ali večih spolov, tako da se demiseksualna identiteta ne izključuje s homo-, hetero-, bi-, panseksualnostjo in drugimi spolnimi usmerjenostmi.

tumblr_mme6nhnrpn1s3of7oo1_400

Demiseksualne osebe se lahko na nek način počutijo izolirano od seksualne kulture, v kateri živimo, saj večino časa prav tako kot aseksualke_ci ne čutijo spolne privlačnosti, ko pa jo, se ta pogosto ne ujema s tem, kakor jo opisuje večina. Mnoge_i aloseksualke_ci pogosto zavijejo z očmi, ko nekdo omeni definicijo demiseksualnost, saj je le-ta za njih »normalna seksualnost« oziroma stvar izbire. Res je, da večina ljudi ne čuti spolne privlačnosti ves čas, a ko demi (krajša beseda za demiseksualno osebo) hodi po ulici, je ne bo čutil_a do neke neznane osebe. Ko bo šel/šla v petek npr. v klub Tiffany/Monokel, ne bo čutil_a spolne privlačnosti do nikogar. Tudi če večina ljudi, ki začutijo privlačnost v takšnih situacijah, ne naredi ničesar, je samo čustvo še vedno prisotno in ravno odsotnost tega čustva pri demijih je tisto, kar povzroči, da se počutijo drugačne, odrinjene ali celo prikrajšane. Pri demijih lahko minejo zelo dolga obdobja (meseci ali celo leta) med »epizodami« privlačnosti. Včasih tudi niso povsem prepričani, ali je to, kar občutijo, spolna privlačnost. Možno je, da uživajo pri spolnih odnosih, vendar to ne pomeni, da čutijo spolno privlačnost. Rada bi omenila tudi, da demiseksualnost ni stvar izbire. Ne gre za zatiranje spolnih občutkov, ker dejansko ni ničesar za zatreti. Demiseksualnost tudi ni prepričanje, da je spolnost spodobna samo v resni romantični zvezi, in ni vrednostna sodba o odnosih ali spolnem življenju katerekoli osebe.

Za zaključek bi še dodala, da se vsak_a posameznica_k sam_a identificira, in da so vsa zgoraj zapisana dejstva zgolj neka osnova, iz katere lahko izhajamo. Tako kot imamo različne lezbijke, biseksualke, trans osebe (ipd.), imamo tudi različne demi osebe.

 

Če imate kakršnokoli vprašanje, nas lahko brez zadržkov kontaktirate na Facebook-u ali pa preko maila.

Prilagam še nekaj povezav:
http://www.demisexuality.org/whatisdemisexuality.html
http://www.asexualityarchive.com/under-the-ace-umbrella/
http://www.asexuality.org/wiki/index.php?title=Demisexual

V prejšnjem prispevku je Kitty opisala bolezen AIDS in virus HIV iz mikrobiološkega stališča. Če vas zanima kako virus deluje, kako se prenaša in kje se lahko testirate, vsekakor poglejte njen prispevek. Ker pa relativno kratka zgodovina HIV-a predstavlja izredno zanimivo zgodbo o človeštvu, o obupu in stigmah, hkrati pa tudi o napredku medicine, znanosti in o evoluciji, se mi zdi vredno posvetiti en prispevek še tej zgodovini.

Bolezen AIDS je bila prvič opisana junija 1981, ko je nenavadno veliko število mladih homoseksualnih, biseksualnih in drugih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), v ZDA zbolelo za sicer redkimi pljučnimi boleznimi, oportunističnimi okužbami in redko obliko raka (Kaposijev sarkom), za katere je bilo znano, da se pojavljajo pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom. V medicini je zavladala zmeda, med geji pa panika, saj nihče ni vedel, kaj bolezen povzroča ali kako se prenaša. Prvotne teorije so predvidevale spolno prenosljivo okužbo ali pa so krivile kar sam gejevski življenjski slog, ki je v 70-ih v Ameriki končno doživel osvoboditev (stonewallski upor leta 1969 velja za začetek boja za pravice LGBT skupnosti, teren pa sta predhodno pripravili seksualna revolucija in hipijevska kultura), žal pa je bil povezan tudi z nekaterimi tveganimi praksami, kot je pogosto menjavanje partnerjev in rekreativno uživanje drog. Bolezen so tako najprej poimenovali GRID (gay related immuno deficiency) in je že od prvih opisov bila povezana z družbeno občutljivimi temami, zato si je hitro pridobila močno stigmo.

K stigmi in politični konotaciji so dodatno pripomogli nadaljnji odkriti primeri bolezni, ki so pokazali, da nikakor ni omejena na homoseksualne moške, pač pa se pogosto pojavlja tudi pri osebah s hemofilijo, uživalkah_cih heroina in priseljenkah_cih s Haitija. Nekateri so zato v tem obdobju bolezen imenovali H4, Haitske_i priseljenke_ci pa so bile_i podvržene_i hudi diskriminaciji, številne_i so izgubile_i službe in domove, ker so bile_i okrivljene_i za prenos bolezni v ZDA. Nepravično okrivljeni za širjenje bolezni v Ameriki* so bili tudi biseksualni moški, še posebej poročeni MSM, ki naj bi omogočili prenos okužbe na heteroseksualno populacijo, kljub temu, da je virus bil že od samih začetkov prisoten tudi tam. Biseksualna skupnost je pravzaprav odigrala pomembno vlogo pri oblikovanju kriznih in preventivnih ukrepov in pri vključevanju žensk v te ukrepe. Avgusta 1982 je bolezen dobila uradno ime AIDS, v naslednjih dveh letih pa so znanstvenice_ki ugotovili, kako se prenaša in kaj jo povzroča. Kazalo je, da bo v najkasneje dveh letih možno razviti cepivo in bo s tem zgodba zaključena, ampak kot vemo, žal ni bila.

Pa pustimo napeto zgodbo v 80-ih in poglejmo v biologijo in evolucijo HIV-a. Ta virus uvrščamo med lentiviruse, ki spadajo v širšo skupino retrovirusov. To pomeni, da vsebujejo dedni material v obliki RNA in ne DNA kot večina živih bitij. Da se virusna RNA lahko namnoži v človeških celicah, se mora najprej prepisati v DNA, zato virus prinese svojo lastno “strojno opremo” (encim reverzno transkriptazo), ki to prepisovanje izvrši. Ker pa je reverzna transkriptaza precej nenatančna, pride pri prepisovanju pogosto do napak, kar vodi v mutacije virusa in tako v eni okuženi osebi lahko najdemo več podtipov virusa, ker je ta od okužbe že mutiral. Mutacije poskrbijo, da se površina virusa ves čas spreminja, kljub temu da njegova funkcija ostaja ves čas enaka**, spremenljiva površina virusa pa pomeni, da proti njemu ne moremo razviti učinkovitega cepiva. Vsega tega ob odkritju HIV-a seveda še niso vedeli.

So pa z veliko hitrostjo nadaljevali raziskovanje izvora virusa. Ravno zaradi številnih mutacij pri podvojevanju virusnega dednega zapisa lahko med seboj primerjamo viruse iz različnih okuženih oseb (iz različnih delov sveta) in iz razlik ali podobnosti med njimi izračunamo, kdaj se je virus prvič pojavil v neki populaciji. Tako lahko vidimo npr. podobnosti med virusom HIV na Haitiju in v ZDA (kar seveda nikakor ne upravičuje rasističnega odnosa do priseljencev), največjo raznolikost virusa pa opazimo na afriški celini. Iz tega sklepamo, da se virus tam pojavlja in spreminja že najdalj, torej da se je prvič pojavil tam (a seveda ni bil opažen v zahodnem svetu, dokler niso za njim začeli zbolevati beli moški).

Najstarejši znani primeri okužb s HIV-om izvirajo iz petdesetih let dvajsetega stoletja, torej več kot dvajset let pred prvimi opisi AIDS-a, čeprav so bili odkriti šele kasneje v ohranjenih tkivih. Dvajsetletna razlika niti ni presenetljiva, če upoštevamo, da ima virus zelo dolgo inkubacijsko dobo, torej čas od okužbe do pojava znakov bolezni. Bolj presenetljivo je, da lahko iz razlik, ki so jih odkrili v teh najstarejših primerkih HIV-a, izračunamo, da se je virus prvič pojavil med ljudmi verjetno že v začetku dvajsetega stoletja. Pred tem se je virus razvijal v opicah ‒ danes so poznani virusi SIV (opičja oblika HIV-a) pri mnogih vrstah afriških opic. Najbolj soroden človeškemu je SIV pri šimpanzih, ki so občasen plen in hrana nekaterih ljudstev v centralni Afriki.

Najverjetneje je torej pri šimpanzih prišlo do nekaterih mutacij, ki slučajno omogočajo preživetje virusa tudi v človeškem telesu, potem pa se je nek lovec med rezanjem svežega šimpanzjega mesa urezal in tako je njegova kri prišla v stik z okuženo opičjo krvjo. Razlika med šimpanzom in človekom je sicer za virus po navadi nepremostljiva, o čemer pričajo številne zaznane okužbe Afriških lovcev z različnimi opičjimi virusi, ki nikoli ne privedejo do epidemij (danes lahko takšne dogodke medvrstnega prenosa zaznamo že takoj, ko se zgodijo). V tem primeru pa je virus imel srečo, da je naletel ravno na prave mutacije in pravega gostitelja, da se je lahko razmnožil in razširil***. Virus je imel srečo tudi, da se je v tistem času dogajala precej intenzivna kolonizacija in hiter urbani razvoj Afrike z delovnimi taborišči v Kongu, ki so bila polna gradbenih delavcev pa tudi spolnih delavk, ki so jih načrtno spodbujali, da bi zagotovili zadovoljstvo fizičnih delavcev. Sodelovali so tudi francoski delavci iz Haitija, ki so se v šestdesetih potem vračali v svojo domovino. Hkrati se je poleg seksualne revolucije po vietnamski vojni v 70-ih povečala dostopnost heroina v ZDA, kar je povečalo možnost prenosa z nesterilnimi iglami uživalk_cev drog, še dodatno pa je širjenje virusa pospešilo približno v tistem času razvito zdravilo za hemofilijo, ki temelji na dejavnikih, izoliranih iz človeške krvi. Ob odsotnosti ustreznih testov za (takrat nepoznan) virus so tako tudi zdravila in transfuzije prispevale k širjenju bolezni.

AIDS predstavlja torej zelo zanimivo epidemiološko zgodbo, ki je hkrati izredno poučna tudi s stališča človeških odnosov in politik. Kaže nam, kako ranljivi smo lahko ljudje kot vrsta, a hkrati daje upanje, da smo sposobni razviti zdravila in obrambe tudi proti sovražnikom, ki jih še ne poznamo. Virus HIV se je pojavili v situaciji, ko je več naključnih dejavnikov lahko privedlo do njegovega hitrega širjenja, mi pa nismo imeli nad temi dejavniki nobenega nadzora in nobenega védenja o virusu. V osemdesetih je virus povzročil eno najhujših sodobnih pandemij človeštva in pustil močan pečat in stigmo, ki verjetno še nekaj desetletij ne bo izginila. Medicina pa je medtem napredovala do točke, kjer lahko virus obvladamo, čeprav ga pozdraviti še ne moremo. Smo se naučili dovolj, da bomo bodoče viruse ustavili, še preden pride do pandemij? Ali pa bomo tudi za naslednjo pandemijo okrivili družbeno najranljivejše skupine?

Priporočeni dodatni viri (v angleščini):

Strokovni pregledni članek: Sharp, P. M., Hahn, B. H.: Origins of HIV and the AIDS pandemic. Cold Spring Harb Perspect Med 2011;1,a006841 (dostopen tukaj)

Časovnica AIDS-a: tukaj

Še nekaj odgovorov na vprašanja o AIDS-u in HIV-u: tukaj

Članek na wikipediji: History of HIV/AIDS

Radijska oddaja RadioLab na temo izvora: Patient zero updated

Dokumentarni film The Age of AIDS: javno dostopen

*Podobna stigma biseksualnih moških velja tudi pri nas in ni vezana zgolj na obdobje osemdesetih, pač pa se pojavlja še danes. Statistika, ki potrjuje večino okužb pri MSM, pa je vezana na zahodni svet – če upoštevamo ves svet, je večina okužb posledica heteroseksualnega prenosa (spolni odnos med partnerjema različnega spola).

**Pravzaprav številne mutacije vodijo v nefunkcionalne oblike virusa, ki pa hitro izginejo, saj se ne morejo namnožiti.

***Prenos se je verjetno zgodil večkrat, zato ločimo med virusoma HIV-1 in HIV-2 ter različnimi podtipi teh virusov. Večina podtipov je omejenih na manjše populacije v Afriki, le podtip HIV-1 M (main, ang. glavni) je odgovoren za 99 % okužb po svetu.