Zine (izg. “zin”) izhaja iz okrajšave angleške besede za revijo, magazine, in tako že z imenom nakazuje, da gre za publikacijo manjšega formata in v manjši nakladi. O nakladi je pri zinih pravzaprav težko govoriti, saj gre za doma narejene knjižice, ki se jih sfotokopira v majhnem številu in ciljnemu bralstu podari, izmenja za druge zine ali proda za simbolično ceno, ki pokrije stroške izdelave. Namen zinov je prav ta, da so cenovno dostopni, neomejeni glede formata in jih torej lahko izdela prav vsak, in da izhajajo neodvisno in tako lahko obravnavajo teme, ki so preveč kontroverzne, neposredne ali nezanimive za klasične medije. Prav zato so bili zini v 90-ih še posebej priljubljeni v LGBT in feminističnih krogih in so tudi prve slovenske lezbične in gejevske publikacije nastajale v zinovski obliki. Danes zini mednarodno doživljajo ponoven razcvet na spletu.

Ker omogočajo hitro, enostavno in poceni prekinitev molka o določenih temah, nadaljujejo LGBT tradicijo in dajejo manjšinam glas, se nam je zdelo smiselno za eno izmed biseksualnih srečanj pripraviti delavnico zinov in nastale so pričujoče revijice, v katerih pripovedujemo svoje bi in trans zgodbe in delimo svoja mnenja o temah, ki so nam pomembne. V duhu dostopnosti in starih zinov poleg vsakega ponujamo še povezavo, iz katere si ga lahko prenesete in natisnete, Kitty pa je pripravila tudi mini vodič, kako zine natisniti in sestaviti.

 

a bi

A bi? [preberi] [natisni]

bi mitologija

Biseksualna mitologija [preberi] [natisni]

dobrodošli v moji omari

Dobrodošli v moji omari [preberi] [natisni]

does it really need a title

Does it really need a title? [preberi] [natisni]

ftm

Pan/FTM [preberi] [natisni]

holistična spolna vzgoja

Holistična spolna vzgoja [preberi] [natisni]

knjige

Knjige [preberi] [natisni]

moj prvi bi zine

Moj prvi bi zine [preberi] [natisni]

nič več skrivanja

Nič več skrivanja [preberi] [natisni]

o nohtih in nohtnih poslikavah

O nohtih in nohtnih poslikavah [preberi] [natisni]

 

Že od otroštva ti je jasno, da ljubezen ne pozna meja, zakaj se torej ne bi smeli poročati vsi pari, ne glede na spol? Ne skrivaš tega, da si podpornica_k LGBT oseb, zato me res ne skrbi, kako se ti bom razkril_a. Ampak zame je razkritje vseeno pomemben trenutek, nekaj, kar naredim previdno in premišljeno, tudi če vem, da to najinega odnosa ne bo spremenilo. Kako mi lahko torej pomagaš, ko začnem pogovor o LGBT temah, in katerim napakam se je bolje izogniti?

1. Poslušaj me. Ne zasuj me s svojimi mnenji in z izkušnjami tvojih prijateljic lezbijk. Super je, da me podpiraš in mi daš to jasno vedeti, ampak to je moj trenutek, dovoli, da ti stvari opišem s svojimi besedami. Izkoristi razkritje kot odlično priložnost, da se zbližava in da se naučiš česa novega.

2. Ne govori o “njih”. Še posebej, če se ti še nisem razkril_a, je pomembno, da ne opisuješ LGBT skupnosti kot nekaj tujega, nekaj, kar obstaja izven tvojega in mojega vsakdanjika. Ker gre za zelo subtilno rabo jezika, se je tej napaki težje izogniti, ampak veliko lahko narediš že s tem, da ne uporabiš zaimka “oni” za geje in lezbijke, biseksualke_ce, aseksualke_ce, trans osebe in druge pripadnike mavričnega spektra, ampak jasno poimenuješ naše identitete. Na ta način vem, da ne predvidevaš, da nihče v tvojem življenju niti slučajno ne bi mogel biti LGBTQIA. Izogni pa se tudi posploševanju svojih izkušenj z LGBTQIA osebami, nismo namreč vse_i enake_i.

3. Brez zadrege uporabi besedo gej/lezbijka/biseksualka_ec/aseksualka_ec/transspolna oseba. Če si si blizu s kakšno LGBTQIA osebo, mi bo lažje, če to omeniš, vendar pa v pogovoru o njej_njem, uporabljaj pravo besedo za njeno_njegovo identiteto. Povedi kot “Moja sestra je … saj veš in je zelo srečna s svojo punco,” so sicer popolnoma razumljive, ampak preoblikovanje stavka, kot da je že sama beseda umazana, ima tudi svojo sporočilno vrednost. Neformalne besede gredo lažje z jezika, zato priporočam uporabo besed, kot so bi, as in trans, daleč pa se izogni besedam, ki so žaljive (peder), pretirano klinične (homoseksualec) ali preprosto napačne (transvestit).

4. Ne banaliziraj moje izkušnje. Primerjava spolne usmerjenosti s priljubljenim okusom sladoleda ni primerna, ker vendarle v naši družbi nimamo navade izobčiti, pretepati ali celo umoriti tistih, ki jim ni všeč vanilija. Njihova spolna usmerjenost morda ne vpliva na tvoj odnos do prijateljic_ev, vseeno pa je pomembna lastnost, o kateri smo me_i prisiljene_i razmišljati vsak dan. Ko se ti razkrijem, je to torej izkaz zaupanja, pogosto pa tudi politična gesta, glede katere mi je pomembno, da se strinjava.

5. Ne prisvajaj si naše izkušnje. Tudi če se strinjaš s kvir politično ideologijo, in s preseganjem predalčkov, ti kot heteroseksualni cis osebi beseda kvir ne pripada. Zavedaj se, da govoriš s priviligiranega položaja in morda nikoli ne boš razumel_a vsega, kar diskriminacija pomeni za nas.

6. Ne vmešavaj se v interne dileme LGBTQIA skupnosti/ne kritiziraj LGBTQIA gibanja. Čeprav se ti morda zdi, da se strinjaš z nekaterimi kritikami mejnstrim gejevskega gibanja, imej v mislih, da so dileme, kot je na primer, ali je prizadevanje za istospolne poroke asimilacijsko, nekaj, kar se tiče zgolj LGBTQIA oseb. Čeprav so kritike našega gibanja, da je preveč konzervativno, lahko mišljene dobronamerno, pustijo zelo grenak vtis, ko pridejo iz ust nekoga, ki se mu nikoli ni bilo treba boriti za določene pravice. Pusti nam, da se o smeri svojega gibanja odločimo same_i.

7. Ne pričakuj hvaležnosti. Sprejemati LGBTQIA osebo, kakršna je, bi moralo biti samoumevno, podpora naši skupnosti pa temeljiti na prepričanju v človekove pravice in ne našem izkazovanju hvaležnosti. Morda se zdi, da tega ni potrebno posebej poudarjati, vendar žal prevečkrat srečamo ljudi, ki nam odrečejo podporo, »ker je ne cenimo dovolj«.

8. Ne fetišiziraj LGBTQIA oseb. Zmeraj bom hvaležna_en za podporo, če nam jo nudiš iz pravega altruizma in ne zato, ker smo LGBT osebe tako zanimive in drugačne. »Moj prijatelj gej« ni modni dodatek ali dokazilo o tem, kako svobodomiseln_a si.

9. Ne razkrivaj me drugim proti moji volji. Razkritje je občutljivo dejanje in lahko ogrozi mojo varnost ali pripadnost določenim skupinam, vključno z mojo družino in delovnim mestom. Vprašaj me, kdo (lahko) ve za mojo identiteto in spoštuj mojo odločitev (morda sem na primer razkrit_a pred ljubljanskimi znankami_ci, v domači vasi pa ne in želim, da tako tudi ostane).

10. Ne pozabi na moje razkritje. Moja identiteta je zame pomembna in če boš kljub razkritju še naprej po svoje predvideval_a, katerega spola sem in osebe katerega spola so mi všeč, bom imel_a občutek, da me ne poslušaš in spoštuješ. Razkritja biseksualnih, aseksualnih in transspolnih identitet so s tega vidika lahko še težja kot gejevskih in lezbičnih. Če se ti razkrijem kot biseksualna ali aseksualna oseba, ne predvidevaj, da sem v resnici gej/lezbijka, ki svoje spolne usmerjenosti še ni popolnoma sprejel_a. Če se ti razkrijem kot transspolna oseba, začni uporabljati moje izbrano ime in zaimke.

Morda to zveni prestrogo ali prezahtevno, ampak ob upoštevanju zgornjih nasvetov lahko tvoje prejemanje razkritij postane veliko prijetnejše tako za tvoje LGBTQIA prijatelje_ice kot tudi zate. Želim ti torej veliko uspešnih razkritij in prijateljstev z LGBTQIA osebami.

Pred nekaj dnevi smo ob tednu ozaveščanja o aseksualnosti objavile_i seznam povezav do slovenskih virov o aseksualnosti. Za tiste željne nadaljnjega branja, danes objavljam še seznam svojih priljubljenih člankov v angleščini ter izhodišč, ki so meni najbolj pomagala pri razumevanju in poučevanju o aseksualnosti.

Kako definirati spolno privlačnost, če je to nekaj, česar ne občutiš, vsem ostalim pa se zdi tako samoumevno, da tega ne znajo opisati? Writings from factor X piše o prispodobi nevidnega slona.

Težko je opisati tudi siva območja med aseksualnostjo in aloseksualnostjo. Siggy piše o tem, kako spekter ni linearen.

Aktivizem se ne ukvarja samo s tem, kaj aseksualnost je, pogosto moramo razlagati tudi, kaj aseksualnost ni. Adri je narisal_a strip o najpogostejših mitih o aseksualnosti.

Če se hočete otresti prevladujočega modela zveze, ki je spet tako samoumeven, da nikomur več ni razumljiv, poskusite svojo zvezo opisati s petimi faktorji, ki jih predlaga Queenie of aces.

Na Prismatic entanglements je objavljen vodič po seksu z aseksualno osebo za aloseksualne osebe na Asexuality archive pa vodič po seksu za aseksualne osebe. Pri tem ne pozabite, da je tudi odpor do seksa povsem legitimna izkušnja in življenje brez seksa povsem legitimna izbira.

Za konec vas puščam še s seznamom blogovskih karnivalov, kjer vsak mesec aseksualne_i blogerke_ji objavljajo svoja osebna razmišljanja in izkušnje na določeno temo. Če vas zanima vsakdanje življenje aseksualnih oseb, njihova diskriminiranost, presek z drugimi identitetami, izkušnje z razkritjem, zvezami, družino … je ta seznam neprecenljiv.

Znotraj aseksualne skupnosti že več kot petnajst let poteka živahna debata o različnih vidikih te spolne usmerjenosti, ker pa zaradi jezikovnih ovir razprave v angleščini niso dostopne vsem, se nam v Kvartirju zdi pomembno, da so informacije o aseksualnosti na voljo tudi v slovenščini. Vendar pa je med množico populističnih besedil v slovenščini težko najti tista, ki ne temeljijo na zmotah, zato smo pripravile_i nabor člankov, ki so jih napisale_i članice_i aseksualne skupnosti, in znanstvenih del o aseksualnosti.
Zaradi hitrega razvoja LGBTQIA konceptov in besedišča viri, ki so nastali pred zgolj nekaj leti, morda niso več popolnoma zanesljivi, a ostajajo dobro izhodišče za nadaljnje slovenske razprave o aseksualnosti, razen enega pa so vsi tudi javno dostopni na spletu.

ŸKaj je aseksualnost? (Aseksualnost – slovenski forum)
Predstavitev različnih definicij aseksualnosti in z aseksualnostjo povezanih konceptov.

Slovarček (Aseksualnost – slovenski forum)
Slovenski prevodi z aseksualnostjo povezanega besedišča in kratke razlage.

Aseksualnost (blog Glavca)
Osnovna definicija aseksualnosti in aseksualnega odnosa do razmerij in spolnosti.

Kaj je spolna privlačnost? (Kvartirjev blog)
Aseksualne osebe so tiste, ki ne doživljajo spolne privlačnosti, ampak kako razložiti spolno privlačnost? Članek analizira trenutno najbolj razširjeno definicijo.

Oblikovanje aseksualne skupnosti v Sloveniji (blog revije Narobe)
Predstavitev ciljev in dejavnosti slovenske aseksualne skupnosti iz leta 2012.

Identiteta in skupnost (blog Glavca)
O funkcijah (in omejitvah) identitetnih oznak, o odgovoru na dilemo »ali sem aseksualna_en?« in mestu aseksualnosti znotraj LGBTQI(A) skupnosti.

Neumnosti demiseksualnosti (Kvartirjev blog)
Kratka predstavitev demiseksualnih identitet.

Aseksualni simboli (Aseksualnost – slovenski forum)

Kaj je spolna privlačnost? (Aseksualnost – slovenski forum)
Prevod angleškega članka o odraščanju kot aseksualna in/ali aromantična oseba, ki ne razume privlačnosti, ki jo začnejo doživljati vrstnice_ki, in o pomenu definicij.

O kompromisih glede seksa v mešanih razmerjih (Aseksualnost – slovenski forum)
Prevod angleškega članka o entuziastičnem privoljenju in o tem, zakaj škodljivo aseksualnim osebam svetovati, naj se »prilagodijo« in imajo spolne odnose s svojimi partnerkami_ji, čeprav si same tega ne želijo.

O spregledani barvi v mavrici (revija Narobe, št. 17)
Povzetek diplomske naloge Seks? Ne hvala. Aseksualnost kot spolna praksa, usmeritev in identiteta in intervjujev s slovenskimi aseksualkami_ci.

Aseksualnost kot družbeni fenomen (radio Ars)
Intervju s Tanjo Kovačič o družbenih aspektih aseksualnosti in o raziskavi, ki jo je izvedla v okviru svoje diplomske naloge.

Tanja Kovačič: Seks? Ne hvala. Aseksualnost kot spolna praksa, usmeritev in identiteta
Diplomska naloga o zgodovini aseksualnosti in raziskava družbenih in osebnih vidikov aseksualnosti med slovensko aseksualno skupnostjo.

Matevž Gotovnik: Družbena konstrukcija aseksualnosti
Diplomska naloga o medikalizaciji in stigmatizaciji aseksualnosti v heteronormativni družbi ter o oblikovanju aseksualne identitete.

Tanja Kovačič: Biti aseksualen v heteronormativni seksualizirani družbi – individualne in skupinske strategije soočanja s stigmo (revija Etnolog, letnik 22)
Znanstveni članek analizira strategije soočanja s stigmo na podlagi intervjujev s slovenskimi aseksualkami_ci.

Aseksualne osebe so osebe, ki ne občutijo spolne privlačnosti. Kaj pa je spolna privlačnost? Zelo jasna in splošno znana definicija tega pojma nam manjka, saj jo osebe, ki jo občutijo (aloseksualne osebe) jemljejo za tako samoumevno, da je ne znajo definirati, po drugi strani pa je osebe, ki je ne občutijo, prav tako ne morejo definirati. Definicija, ki se zadnje čase najpogosteje pojavlja v aseksualni skupnosti je: spolna privlačnost je občutek potrebe, vezan na spolnost in usmerjen v specifično osebo, ni pa odziv na spolno dejanje. To definicijo bi želel tukaj dekonstruirati, torej premisliti, kaj pomeni vsak njen del in zakaj je pomemben.

Občutek potrebe …

Občutek in ne dejanska nujnost ukrepanja. Kot vsako drugo čusvo je tudi spolna privlačnost odvisna od drugih stvari, ki jih doživljamo, in predvsem so vsa dejanja, ki iz tega čustva sledijo, omejena s številnimi drugimi čustvi in racionalnim premislekom. Ne pristopimo k vsaki osebi, ki je spolno privlačna. Lahko bi celo rekel, da si (na racionalnem nivoju) niti ne želimo pristopiti k vsaki osebi, ki je spolno privlačna. Še posebej pa ne vodi vsaka interakcija s spolno privlačno osebo v dejanski spolni odnos in za spolni odnos imamo lahko številne druge motivacije. Logično, itak. Zakaj sploh to poudarjam? Ker moramo za normalno delovanje družbe omejevati svoja čustva in ravnati racionalno, imajo aloseksualne osebe pogosto občutek, da aseksualne osebe samo preveč potlačijo svojo privlačnost ali jo racionalno omejijo in se odločijo za spolno vzdržnost. Definicija aseksualnosti se ne nanaša na odločitev o spolni vzdržnosti, temveč na odsotnost občutka privlačnosti.

Najlažje je to povzeti s shemo. Na levi so predstavljene nekatere možne motivacije za spolni odnos, npr. prijetni fizični občutki, želja po otroku, želja ugoditi partnerki_ju … Ena izmed teh motivacij je tudi spolna privlačnost, ta in samo ta manjka pri aseksualnih osebah. Lahko si predstavljamo, da se motivacije med seboj seštevajo in filtrirajo čez nek odločitveni center, ki upošteva tudi možne negativne posledice odnosa, npr. neprijetne fizične občutke, strah pred okužbami, družbeno nesprejemljivost določenega spolnega odnosa itd. Motivacije in demotivacije so lahko racionalne ali čustvene, zavedne ali nezavedne in se pri različnih osebah pojavljajo z različno intenziteto ali v različnih obdobjih in pogojih, zato na koncu tudi čustvujemo in ravnamo različno.

shema

… vezan na spolnost …

Spolna privlačnost se razlikuje od drugih privlačnosti, npr. romantične, estetske, čutne ali intelektualne, ker se realizira na enega od sledečih načinov: kot želja po spolnem odnosu ali pa kot fizičen občutek v genitalijah. Naj opomnem, da pri osebah s penisom to ne pomeni nujno erekcije.

… usmerjen v specifično osebo …

Kadar je spolna privlačnost vezana na željo po spolnem odnosu imamo včasih težave z razlikovanjem med privlačnostjo in drugimi motivacijami, saj jih ne analiziramo in seštevamo zavedno. Specifična oseba nam je lahko všeč iz različnih razlogov, lahko je privlačnost povezana z videzom, glasom, osebnostjo ali s čim drugim, v vsakem primeru pa mora privlačnost biti lastnost določene osebe. Občutek potrebe po spolni zadovoljitvi, ki ni usmerjen v specifično osebo, imenujemo libido ali spolna sla. Če te nekdo spolno privlači, morajo nujno obstajati tudi osebe, ki te ne.

Ločimo tudi primarno in sekundarno spolno privlačnost. Primarna je “ljubezen na prvi pogled”, odvisna zgolj od lastnosti objekta. Sekundarna je privlačnost, ki se pojavi šele, ko se med subjektom in objektom ustvari nek intimen odnos. Ta odnos je lahko romantičen, prijateljski, delovni ali karkoli drugega, predpogoj je le, da se osebi dobro poznata. Tudi sekundarna privlačnost je vezana na lastnosti objekta in je specifična, ne pojavi se torej do vsake osebe, s katero navežemo intimen odnos. Aloseksualne osebe lahko doživljajo tako primarno kot tudi sekundarno spolno privlačnost, osebe, ki doživljajo samo sekundarno spolno privlačnost in nikoli ne doživljajo primarne, pa imenujemo demiseksualne.

… in ni posledica spolnega dejanja

Tudi aseksualne osebe lahko imajo spolne odnose in v njih uživajo. Odzivi telesa na spolne dražljaje, pa naj bo to božanje, objemanje, poljubljanje, slačenje, striptiz, pornografija, samozadovoljevanje, analna stimulacija, genitalna stimulacija …, ne spremenijo spolne privlačnosti ali spolne usmerjenosti.

cover size3

Slovenski Cosmopolitan je v julijski številki objavil članek »15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš)«, v katerem poleg nasvetov, kot so »[boginja seksa] zna poskrbeti, da moški cel dan sanja o njej«, zapove tudi naslednje:

»Boginja seksa se ne obremenjuje s tem, kdo jo privlači. […] Ljudje so ji pač všeč. In ona je všeč njim.

Če smo še malce strokovni – vemo, da je Freud že zdavnaj ugotovil, da se “vsi ljudje rodimo s predispozicijo za navezavo na oba spola, svojega ali nasprotnega, in da se dokončna izbira razvije preko vpliva okolja in zunanjih dejavnikov.

Odvisno od tega je tudi boginja seksa lahko bolj ali manj heteroseksualno ali (opa!) biseksualno usmerjena. Naj strokovno raz­pra­vo obeležim s tem neizpodbitnim dokazom: ena najbolj znanih in najlepših (in stereotipnih) predstavnic s tem zavidljivim statusom je Angelina Jolie.«

Preostanek članka je osredotočen na napotke o zadovoljevanju moških fantazij in potreb in ne pomisli, da bi ženska, ki jo privlačijo tudi ženske, morda želela spati tudi z njimi. Tako utrjuje dva stereotipa o biseksualkah:

  1. Biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak trik, ki bo pritegnil moške.
  2. Biseksualnost je posebno dražljiva in privlačna – tako kot veliko drugih medijev tudi Cosmopolitan biseksualnost hiperseksualizira.

Da Cosmopolitan biseksualnost po eni strani spodbuja, ker naj bi bila seksi, in hkrati privlačnosti do drugih žensk nima za legitimno, dokazuje še en članek iz iste številke, ki ženske, ki »sanjajo poredne sanje o punci« potolaži, da to »še ne pomeni tvoje (nove) spolne usmerjenosti. Ženska spolnost je manj toga kot moška, in zato ni nič čudnega, da ženske privlačijo ali celo vzburjajo druge ženske. To, da o nečem fantaziramo, še ne pomeni, da bomo fantazijo tudi uresničili« in kot rešitev te »težave« predlaga, da bralka sanje podrobno opiše svojemu partnerju z namenom, da ga bo vzburila.

Prikazovanje biseksualnosti v taki luči pa ni samo utrjevanje nadležnih stereotipov, ampak ima nevarne posledice. Raziskava The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey je pokazala, da je 74,9 % biseksualk žrtev spolnega nasilja, kar je več kot katera koli druga skupina na preseku spola in spolne usmerjenosti. Ne preseneča, da 95,5 % tega nasilja zakrivijo moški – če biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak nekaj, kar počnemo, da bi pritegnile moške, potem očitno že samo s tem, da se identificiramo kot biseksualke, sporočamo, da si ves čas želimo njihove pozornosti in da je vsakršna morebitna zavrnitev zgolj sprenevedanje. Hkrati pa v moških očeh postanemo tudi poosebitev fantazij o »svobodomiselnosti«, trojčkih z dvema ženskama in podobnem. Ti stereotipi pa ne vplivajo samo na večjo stopnjo spolnega nasilja nad biseksualkami, ampak tudi na njegove posledice – biseksualke so od vseh skupin ob razkritju preživetega nasilja deležne najmanj pozitivnih odzivov (kdo bi verjel ženski, ki tako »izziva«?) in hkrati doživljajo največ simptomov depresije in posttravmatskega stresa.

Poleg tega Cosmopolitan ženskam, ki bi se na podlagi privlačnosti, ki jo doživljajo, lahko identificirale kot biseksuake, takšno samoidentifikacijo preprečuje neposredno na individualni ravni (to, da so ti všeč tudi ženske, nič ne pomeni!) in posredno na ravni biseksualnosti kot take, ki ni več spolna usmerjenost ali identiteta, ampak je banalizirana v vabo za moške. Posledično je (morebitnim) biseksualkam tudi onemogočen dostop do virov in skupnosti, ki bi jim lahko pomagali osmisliti lastne izkušnje in jih opolnomočili.

Cosmopolitan je tako nazoren prikaz družbenega odnosa do biseksualnosti in krati opomnik, da moramo tudi vsebine, ki bi jih kot posamične bilo enostavno odpisati kot nepomembne, obravnavati kritično, saj utrjujejo splošno razširjeno bifobijo in imajo negativen vpliv na svojo (biseksualno in ostalo) publiko.

Viri:
– Marta Lamovšek: 15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš). Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/15-skrivnosti-boginje-seksa-ali-kako-to-postanes/
– Petra Arula: Ali sem dovolj ozka? + 6 drugih skritih skrbi zaradi seksa!. Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/ali-sem-dovolj-ozka-6-drugih-skritih-skrbi-zaradi-seksa/
– Mikel L. Walters et al.: The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey: 2010 Findings on Victimization by Sexual Orientation. Atlanta, Georgia: National Center for Injury Prevention and Control Centers for Disease Control and Prevention, 2013.
-Susan M. Long et al.: Women’s Experiences of Male-Perpetrated Sexual Assault by Sexual Orientation. Violence and Victims, letnik 22, številka 6, 2007. (684–701).

Znanec mi je pred kratkim rekel, da je omenil (ta moj) izraz »demiseksualnost« svojim prijateljem in so se vsi smejali, kakšna neumnost je to. Bolj kot to, da so brez kakršnegakoli raziskovanja izraza tako ocenili eno izmed podkategorij sivine, me je zmotilo to, da se nisem čutila podkovano za debato o temi, ki mi je blizu. To sem skušala spremeniti in zdaj bi rada z vami delila nekaj dejstev o demiseksualnosti.

Med aseksualnostjo in ne-aseksualnostjo (aloseksualnostjo) se nahaja sivo področje, kjer lahko med drugim najdemo tudi demiseksualke_ce. Potrebno je poudariti, da za razliko od heteroseksualnosti in homoseksualnosti beseda demiseksualnost opisuje razmere, v katerih lahko oseba začuti spolno privlačnost, in ne govori o spolu/spolih, ki privlačijo ali ne privlačijo te osebe.
Demiseksualke_ci občutijo spolno privlačnost šele, ko razvijejo tesen čustveni odnos z neko drugo osebo, kar pa vseeno ni zagotovilo, da jo bodo s tem zmeraj začutili. Spolna privlačnost se lahko razvije v kateremkoli tesnem čustvenem odnosu, ni pa nujno, da gre za romantično čustvo. Demiseksualke_ci so lahko različno romantično usmerjene_i in tudi spolno privlačnost lahko občutijo do enega ali večih spolov, tako da se demiseksualna identiteta ne izključuje s homo-, hetero-, bi-, panseksualnostjo in drugimi spolnimi usmerjenostmi.

tumblr_mme6nhnrpn1s3of7oo1_400

Demiseksualne osebe se lahko na nek način počutijo izolirano od seksualne kulture, v kateri živimo, saj večino časa prav tako kot aseksualke_ci ne čutijo spolne privlačnosti, ko pa jo, se ta pogosto ne ujema s tem, kakor jo opisuje večina. Mnoge_i aloseksualke_ci pogosto zavijejo z očmi, ko nekdo omeni definicijo demiseksualnost, saj je le-ta za njih »normalna seksualnost« oziroma stvar izbire. Res je, da večina ljudi ne čuti spolne privlačnosti ves čas, a ko demi (krajša beseda za demiseksualno osebo) hodi po ulici, je ne bo čutil_a do neke neznane osebe. Ko bo šel/šla v petek npr. v klub Tiffany/Monokel, ne bo čutil_a spolne privlačnosti do nikogar. Tudi če večina ljudi, ki začutijo privlačnost v takšnih situacijah, ne naredi ničesar, je samo čustvo še vedno prisotno in ravno odsotnost tega čustva pri demijih je tisto, kar povzroči, da se počutijo drugačne, odrinjene ali celo prikrajšane. Pri demijih lahko minejo zelo dolga obdobja (meseci ali celo leta) med »epizodami« privlačnosti. Včasih tudi niso povsem prepričani, ali je to, kar občutijo, spolna privlačnost. Možno je, da uživajo pri spolnih odnosih, vendar to ne pomeni, da čutijo spolno privlačnost. Rada bi omenila tudi, da demiseksualnost ni stvar izbire. Ne gre za zatiranje spolnih občutkov, ker dejansko ni ničesar za zatreti. Demiseksualnost tudi ni prepričanje, da je spolnost spodobna samo v resni romantični zvezi, in ni vrednostna sodba o odnosih ali spolnem življenju katerekoli osebe.

Za zaključek bi še dodala, da se vsak_a posameznica_k sam_a identificira, in da so vsa zgoraj zapisana dejstva zgolj neka osnova, iz katere lahko izhajamo. Tako kot imamo različne lezbijke, biseksualke, trans osebe (ipd.), imamo tudi različne demi osebe.

 

Če imate kakršnokoli vprašanje, nas lahko brez zadržkov kontaktirate na Facebook-u ali pa preko maila.

Prilagam še nekaj povezav:
http://www.demisexuality.org/whatisdemisexuality.html
http://www.asexualityarchive.com/under-the-ace-umbrella/
http://www.asexuality.org/wiki/index.php?title=Demisexual

V prejšnjem prispevku je Kitty opisala bolezen AIDS in virus HIV iz mikrobiološkega stališča. Če vas zanima kako virus deluje, kako se prenaša in kje se lahko testirate, vsekakor poglejte njen prispevek. Ker pa relativno kratka zgodovina HIV-a predstavlja izredno zanimivo zgodbo o človeštvu, o obupu in stigmah, hkrati pa tudi o napredku medicine, znanosti in o evoluciji, se mi zdi vredno posvetiti en prispevek še tej zgodovini.

Bolezen AIDS je bila prvič opisana junija 1981, ko je nenavadno veliko število mladih homoseksualnih, biseksualnih in drugih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), v ZDA zbolelo za sicer redkimi pljučnimi boleznimi, oportunističnimi okužbami in redko obliko raka (Kaposijev sarkom), za katere je bilo znano, da se pojavljajo pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom. V medicini je zavladala zmeda, med geji pa panika, saj nihče ni vedel, kaj bolezen povzroča ali kako se prenaša. Prvotne teorije so predvidevale spolno prenosljivo okužbo ali pa so krivile kar sam gejevski življenjski slog, ki je v 70-ih v Ameriki končno doživel osvoboditev (stonewallski upor leta 1969 velja za začetek boja za pravice LGBT skupnosti, teren pa sta predhodno pripravili seksualna revolucija in hipijevska kultura), žal pa je bil povezan tudi z nekaterimi tveganimi praksami, kot je pogosto menjavanje partnerjev in rekreativno uživanje drog. Bolezen so tako najprej poimenovali GRID (gay related immuno deficiency) in je že od prvih opisov bila povezana z družbeno občutljivimi temami, zato si je hitro pridobila močno stigmo.

K stigmi in politični konotaciji so dodatno pripomogli nadaljnji odkriti primeri bolezni, ki so pokazali, da nikakor ni omejena na homoseksualne moške, pač pa se pogosto pojavlja tudi pri osebah s hemofilijo, uživalkah_cih heroina in priseljenkah_cih s Haitija. Nekateri so zato v tem obdobju bolezen imenovali H4, Haitske_i priseljenke_ci pa so bile_i podvržene_i hudi diskriminaciji, številne_i so izgubile_i službe in domove, ker so bile_i okrivljene_i za prenos bolezni v ZDA. Nepravično okrivljeni za širjenje bolezni v Ameriki* so bili tudi biseksualni moški, še posebej poročeni MSM, ki naj bi omogočili prenos okužbe na heteroseksualno populacijo, kljub temu, da je virus bil že od samih začetkov prisoten tudi tam. Biseksualna skupnost je pravzaprav odigrala pomembno vlogo pri oblikovanju kriznih in preventivnih ukrepov in pri vključevanju žensk v te ukrepe. Avgusta 1982 je bolezen dobila uradno ime AIDS, v naslednjih dveh letih pa so znanstvenice_ki ugotovili, kako se prenaša in kaj jo povzroča. Kazalo je, da bo v najkasneje dveh letih možno razviti cepivo in bo s tem zgodba zaključena, ampak kot vemo, žal ni bila.

Pa pustimo napeto zgodbo v 80-ih in poglejmo v biologijo in evolucijo HIV-a. Ta virus uvrščamo med lentiviruse, ki spadajo v širšo skupino retrovirusov. To pomeni, da vsebujejo dedni material v obliki RNA in ne DNA kot večina živih bitij. Da se virusna RNA lahko namnoži v človeških celicah, se mora najprej prepisati v DNA, zato virus prinese svojo lastno “strojno opremo” (encim reverzno transkriptazo), ki to prepisovanje izvrši. Ker pa je reverzna transkriptaza precej nenatančna, pride pri prepisovanju pogosto do napak, kar vodi v mutacije virusa in tako v eni okuženi osebi lahko najdemo več podtipov virusa, ker je ta od okužbe že mutiral. Mutacije poskrbijo, da se površina virusa ves čas spreminja, kljub temu da njegova funkcija ostaja ves čas enaka**, spremenljiva površina virusa pa pomeni, da proti njemu ne moremo razviti učinkovitega cepiva. Vsega tega ob odkritju HIV-a seveda še niso vedeli.

So pa z veliko hitrostjo nadaljevali raziskovanje izvora virusa. Ravno zaradi številnih mutacij pri podvojevanju virusnega dednega zapisa lahko med seboj primerjamo viruse iz različnih okuženih oseb (iz različnih delov sveta) in iz razlik ali podobnosti med njimi izračunamo, kdaj se je virus prvič pojavil v neki populaciji. Tako lahko vidimo npr. podobnosti med virusom HIV na Haitiju in v ZDA (kar seveda nikakor ne upravičuje rasističnega odnosa do priseljencev), največjo raznolikost virusa pa opazimo na afriški celini. Iz tega sklepamo, da se virus tam pojavlja in spreminja že najdalj, torej da se je prvič pojavil tam (a seveda ni bil opažen v zahodnem svetu, dokler niso za njim začeli zbolevati beli moški).

Najstarejši znani primeri okužb s HIV-om izvirajo iz petdesetih let dvajsetega stoletja, torej več kot dvajset let pred prvimi opisi AIDS-a, čeprav so bili odkriti šele kasneje v ohranjenih tkivih. Dvajsetletna razlika niti ni presenetljiva, če upoštevamo, da ima virus zelo dolgo inkubacijsko dobo, torej čas od okužbe do pojava znakov bolezni. Bolj presenetljivo je, da lahko iz razlik, ki so jih odkrili v teh najstarejših primerkih HIV-a, izračunamo, da se je virus prvič pojavil med ljudmi verjetno že v začetku dvajsetega stoletja. Pred tem se je virus razvijal v opicah ‒ danes so poznani virusi SIV (opičja oblika HIV-a) pri mnogih vrstah afriških opic. Najbolj soroden človeškemu je SIV pri šimpanzih, ki so občasen plen in hrana nekaterih ljudstev v centralni Afriki.

Najverjetneje je torej pri šimpanzih prišlo do nekaterih mutacij, ki slučajno omogočajo preživetje virusa tudi v človeškem telesu, potem pa se je nek lovec med rezanjem svežega šimpanzjega mesa urezal in tako je njegova kri prišla v stik z okuženo opičjo krvjo. Razlika med šimpanzom in človekom je sicer za virus po navadi nepremostljiva, o čemer pričajo številne zaznane okužbe Afriških lovcev z različnimi opičjimi virusi, ki nikoli ne privedejo do epidemij (danes lahko takšne dogodke medvrstnega prenosa zaznamo že takoj, ko se zgodijo). V tem primeru pa je virus imel srečo, da je naletel ravno na prave mutacije in pravega gostitelja, da se je lahko razmnožil in razširil***. Virus je imel srečo tudi, da se je v tistem času dogajala precej intenzivna kolonizacija in hiter urbani razvoj Afrike z delovnimi taborišči v Kongu, ki so bila polna gradbenih delavcev pa tudi spolnih delavk, ki so jih načrtno spodbujali, da bi zagotovili zadovoljstvo fizičnih delavcev. Sodelovali so tudi francoski delavci iz Haitija, ki so se v šestdesetih potem vračali v svojo domovino. Hkrati se je poleg seksualne revolucije po vietnamski vojni v 70-ih povečala dostopnost heroina v ZDA, kar je povečalo možnost prenosa z nesterilnimi iglami uživalk_cev drog, še dodatno pa je širjenje virusa pospešilo približno v tistem času razvito zdravilo za hemofilijo, ki temelji na dejavnikih, izoliranih iz človeške krvi. Ob odsotnosti ustreznih testov za (takrat nepoznan) virus so tako tudi zdravila in transfuzije prispevale k širjenju bolezni.

AIDS predstavlja torej zelo zanimivo epidemiološko zgodbo, ki je hkrati izredno poučna tudi s stališča človeških odnosov in politik. Kaže nam, kako ranljivi smo lahko ljudje kot vrsta, a hkrati daje upanje, da smo sposobni razviti zdravila in obrambe tudi proti sovražnikom, ki jih še ne poznamo. Virus HIV se je pojavili v situaciji, ko je več naključnih dejavnikov lahko privedlo do njegovega hitrega širjenja, mi pa nismo imeli nad temi dejavniki nobenega nadzora in nobenega védenja o virusu. V osemdesetih je virus povzročil eno najhujših sodobnih pandemij človeštva in pustil močan pečat in stigmo, ki verjetno še nekaj desetletij ne bo izginila. Medicina pa je medtem napredovala do točke, kjer lahko virus obvladamo, čeprav ga pozdraviti še ne moremo. Smo se naučili dovolj, da bomo bodoče viruse ustavili, še preden pride do pandemij? Ali pa bomo tudi za naslednjo pandemijo okrivili družbeno najranljivejše skupine?

Priporočeni dodatni viri (v angleščini):

Strokovni pregledni članek: Sharp, P. M., Hahn, B. H.: Origins of HIV and the AIDS pandemic. Cold Spring Harb Perspect Med 2011;1,a006841 (dostopen tukaj)

Časovnica AIDS-a: tukaj

Še nekaj odgovorov na vprašanja o AIDS-u in HIV-u: tukaj

Članek na wikipediji: History of HIV/AIDS

Radijska oddaja RadioLab na temo izvora: Patient zero updated

Dokumentarni film The Age of AIDS: javno dostopen

*Podobna stigma biseksualnih moških velja tudi pri nas in ni vezana zgolj na obdobje osemdesetih, pač pa se pojavlja še danes. Statistika, ki potrjuje večino okužb pri MSM, pa je vezana na zahodni svet – če upoštevamo ves svet, je večina okužb posledica heteroseksualnega prenosa (spolni odnos med partnerjema različnega spola).

**Pravzaprav številne mutacije vodijo v nefunkcionalne oblike virusa, ki pa hitro izginejo, saj se ne morejo namnožiti.

***Prenos se je verjetno zgodil večkrat, zato ločimo med virusoma HIV-1 in HIV-2 ter različnimi podtipi teh virusov. Večina podtipov je omejenih na manjše populacije v Afriki, le podtip HIV-1 M (main, ang. glavni) je odgovoren za 99 % okužb po svetu.

1. december je svetovni dan ozaveščanja o AIDS-u. Dan je namenjen aktivni podpori s HIV-om okuženih oseb, boju proti HIV-u, ozaveščanju o virusu in o bolezni, ki jo povzroča, ter spominu na umrle za to boleznijo.

Ker je bil AIDS nekoč označen za bolezen gejev in še vedno nosi ogromno stigmo, bi rada problematiko osvetlila s stališča virologije, veje mikrobiologije.

Virus HIV uvrščamo v družino Retroviridae in poddružino Lentivirus. Delimo ga na dva tipa; HIV-1 in HIV-2. Slednji je manj virulenten in povzroča milejšo obliko AIDS-a kot prvi, ki je povzročitelj pandemije, saj je odgovoren za 99% primerov AIDS-a po svetu. Bolezen, ki jo povzroča HIV, so prvič opisali leta 1981, leto kasneje je postala znana kot AIDS (acquired immunodeficiency syndrome), povezavo med AIDS-om in HIV-om pa so razkrili šele tri leta po prvih opisanih primerih.

HIV je srednje velik virus, v premeru meri okoli 100 nanometrov. Njegov dedni material v obliki RNA ščitita beljakovinska ovojnica in dvoslojna lipidna ovojnica. Na slednji ima beljakovine, imenovane gp120, ki se vežejo s človeškimi receptorskimi molekulami CD4. Te se pojavljajo na površini nekaterih belih krvničk. Za vezavo virusa je potrebna še koreceptorska molekula CCR5. Po usidranju virusa na receptorje se prične zlitje virusne ovojnice s celično membrano. Virus tako vstopi v celico in prične svoj razmnoževalni cikel. Virus najprej napade makrofage (eno izmed podvrsti belih krvničk), po infekciji makrofaga pa se virusni gp120 spremeni tako, da se lahko veže še na koreceptorja CD4 in CXCR4 belih krvničk, imenovanih T pomagalke. Te so izrednega pomena pri vzpostavi imunskega odgovora, saj pri normalnem delovanju izločajo molekule, ki spodbujajo imunski sistem in nastanek protiteles. Do množičnega padca limfocitov T ob okužbi s HIV-om pride zlasti zaradi borbe našega imunskega sistema proti virusu. Dolgotrajna (kronična) borba imunski sistem postopoma izčrpa, zaradi porušenega ravnotežja makrofagov in limfocitov T pa lahko človek zboli za oportunističnimi mikroorganizmi. To so tisti povzročitelji bolezni, ki jih neprizadeti imunski sistem z lahkoto obvlada in pri imunoodpornem človeku ne povzročajo preglavic.

clip_image002
Slika 1: Prikaz poteka okužbe s HIV-om.

Virus se lahko prenaša pri nezaščitenih spolnih odnosih preko sperme, vaginalnih izločkov in krvi. Napačno je prepričanje, da se s HIV-om lahko okužijo zgolj moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Virus ne izbira žrtev glede na spol ali spolno usmerjenost. Prav tako se lahko prenese s krvjo pri praksi deljenja igle in injiciranja intravenskih drog, pri nesterilnem tetoviranju, prebadanju ipd. ter redkeje pri transfuzijah, saj se danes darovana kri testira na številne povzročitelje bolezni, tudi na HIV. Lahko se prenese tudi na otroka med porodom ali dojenjem. HIV se ne prenaša s slino, solzami, dotikom, vodo, zrakom itd.

Testiranje poteka z odvzemom krvi in presejalnimi testi s štetjem limfocitov T, z imunološkimi (detekcija protiteles) in genetskimi metodami (verižna reakcija s polimerazo). Testi so lahko lažno negativni, če se okužena oseba testira v obdobju »mrka«, ko virus potuje do ciljnih celic in se še ni namnožil, zato ga v krvni ne moremo zaznati. V 10–50 dneh lahko – odvisno od uporabljenega testa – potrdimo ali ovržemo okužbo s HIV-om. Po tem obdobju se virus pojavi v krvi in se izjemno hitro in učinkovito razmnožuje in velik delež limfocitov T odmre. Ko koncentracija T celic pomagalk pade pod 200 enot na mikroliter, govorimo o napredovanju bolezni v AIDS (normalno število je nekje med 600–1000 limfocitov na mikroliter krvi).

Zdravljenje je mogoče, popolne ozdravitve pa so izjemno redke. Zdravljenje poteka s protivirusnimi zdravili (zaviralci različnih virusnih encimov), ki lahko preprečijo razvoj AIDS-a ali pa ga omilijo. Nekatere osebe so naravno odporne proti HIV-u. To redko posebnost ima le majhen delež ljudi na svetu, zabeležena pa je bila predvsem pri ljudeh bele rase (4–15 %), verjetno zaradi zgodovine povezanosti okužb in CCR5 v Evropi (ista mutacija je verjetno delovala zaščitno proti črnim kozam). Naravno odporne osebe imajo spremenjen genski zapis za koreceptor CCR5, zato ga virus ne prepozna, se ne more dokončno usidrati na membrano in ne more preiti v celico.

V Sloveniji se priporoča testiranje 4–8 tednov po nezaščitenem spolnem odnosu ali drugi možnosti okužbe. V Ljubljani se lahko testirate na Kliniki za infekcijska stanja (UKC Ljubljana) vsak ponedeljek ali na Zavodu za transfuzijsko medicino vsak dan. V Klubu K4 vsako Roza soboto in na Legebitri vsak ponedeljek, vendar pa je testiranje v obeh primerih na voljo le moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi. Na Legebitri si prizadevajo, da bi bilo omogočeno vsem, vendar ministrstvo tega ne omogoča, češ da so ciljna skupina samo geji in biseksualci ne samo zaradi načina seksa ampak tudi prepričanja o spolnih navadah – seks z več partnerji. Več o lokacijah testiranja lahko preberete na Mavričnem forumu.

Stanje v Sloveniji je po navedbi letnega poročila Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz leta 2013 sledeče: »V letu 2013 je bilo v Sloveniji prepoznanih 44 primerov novih diagnoz okužbe s HIV (21,4/1.000.000 prebivalcev), 39 med moškimi (38,3/1.000.000 moških) in pet med ženskami (4,9/1.000.000 žensk). Na osnovi zakonske obveze so bile prijavljene Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje. V obdobju zadnjih desetih let (2004–2013) je bilo v Sloveniji prepoznanih skupno 407 primerov novih diagnoz okužbe s HIV. Letna incidenca novih diagnoz okužbe s HIV se je dvignila z 12,0/1.000.000 prebivalcev v letu 2004 na najvišjo zabeleženo 26,8/1.000.000 prebivalcev v letu 2011« (po IVZ).

Moja osnovni vir pri pisanju tega besedila so številna predavanja iz virologije, zlasti predavanje dr. Polone Maver Vodičar o retrovirusih, ter sledeča literatura:

Madigan, J. Martinko, D. Stahl, D. Clark: Brock Biology of Microorganisms (Thirteenth Edition). San Francisco, CA: Pearson Education, Inc., 2010.

Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za obdobje 2010–2015. Ministrstvo za zdravje RS, 2009. http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javno_zdravje_09/Strategija_HIV_310310web.pdf (28. 11. 2014).

Več lahko preberete na http://www.worldaidsday.org/index.php

Kvartirovke_ci smo se v sredo, 26. 11. 2014, udeležile_i prvega strokovnega srečanja akterk_jev na področju transspolnosti in cisspolne nenormativnosti TransMisija, ki so ga je organiziralo Društvo informacijski center Legebitra v sodelovanju s Slovenskim seksološkim društvom in iniciativo TransAkcija.

Srečanje, ki je potekalo v Hostlu Celica, je otvoril predsednik Društva Legebitra, Simon Maljevac, sledil je uvodni nagovor dr. Simone Topolinjak iz Oddelka za zdravje in socialno varnost Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, za tem pa je Eva Gračanin iz Legebitre napovedala vsebino strokovnega srečanja.

Nato je predstavnik organizacije Transgender Europe, Noah Keuzenkamp, predstavil primere dobrih praks pravnega priznanja spola za transspolne osebe; omenil je Dansko in Argentino, ki imata dobro urejene zakone, ter Malto, kjer je zakon trenutno še v procesu oblikovanja. Poudaril je, da je zelo pomembno, da v zakonu ni pogojev za potrditev spola, kot so potrdilo psihiatra, sterilizacija, ločitev, hormonska terapija itd., temveč mora prošnja temeljiti le na posamezničini_kovi odločitvi za potrditev spola.

Sledila je predstavitev Katarine Župevc, avtorice doktorske disertacije Spol kot ideologija: transseksualnost na Slovenskem, kjer je bilo govora predvsem o medicinskem vidiku potrditve spola in dela z osebami, ki si tega želijo.

V zadnjem delu srečanja je Anja Koletnik, magister študijev spolov pri Central European University, predstavil aktivnosti z in za trans osebe na Legebitri in v sklopu iniciative TransAkcija. Dodatno je razdelala tudi terminologijo transspolnosti ter razjasnila razlike med različnimi spolnimi identitetami, ki spadajo pod ta krovni pojem.

Po vsakem sklopu je sledila diskusija, kjer smo sodelujoče_i zaključile_i, da je zakonska ureditev pri nas za transspolne in transseksualne osebe primerljiva s tujino in je torej še ogromno prostora za izboljšave. Predvsem je potrebno poenostaviti in prilagoditi pravne procese za spremembo imena in drugih osebnih podatkov, prav tako pa je potrebno skrajšati in prilagoditi proces medicinske potrditve spola, ki trenutno traja vsaj dve leti.

Srečanja se je udeležilo veliko število ljudi in z razvojem diskusij smo udeleženke_ci potrdile_i, da je v Sloveniji trenutno velika potreba po srečanjih in izobraževanjih na področju transspolnosti, zato se podobna srečanja načrtuje tudi v prihodnje, člani_ce Kvartirja pa upamo, da bodo postala redna praksa in začetek premika na bolje.