Archives for the month of: november, 2014

Kvartirovke_ci smo se v sredo, 26. 11. 2014, udeležile_i prvega strokovnega srečanja akterk_jev na področju transspolnosti in cisspolne nenormativnosti TransMisija, ki so ga je organiziralo Društvo informacijski center Legebitra v sodelovanju s Slovenskim seksološkim društvom in iniciativo TransAkcija.

Srečanje, ki je potekalo v Hostlu Celica, je otvoril predsednik Društva Legebitra, Simon Maljevac, sledil je uvodni nagovor dr. Simone Topolinjak iz Oddelka za zdravje in socialno varnost Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, za tem pa je Eva Gračanin iz Legebitre napovedala vsebino strokovnega srečanja.

Nato je predstavnik organizacije Transgender Europe, Noah Keuzenkamp, predstavil primere dobrih praks pravnega priznanja spola za transspolne osebe; omenil je Dansko in Argentino, ki imata dobro urejene zakone, ter Malto, kjer je zakon trenutno še v procesu oblikovanja. Poudaril je, da je zelo pomembno, da v zakonu ni pogojev za potrditev spola, kot so potrdilo psihiatra, sterilizacija, ločitev, hormonska terapija itd., temveč mora prošnja temeljiti le na posamezničini_kovi odločitvi za potrditev spola.

Sledila je predstavitev Katarine Župevc, avtorice doktorske disertacije Spol kot ideologija: transseksualnost na Slovenskem, kjer je bilo govora predvsem o medicinskem vidiku potrditve spola in dela z osebami, ki si tega želijo.

V zadnjem delu srečanja je Anja Koletnik, magister študijev spolov pri Central European University, predstavil aktivnosti z in za trans osebe na Legebitri in v sklopu iniciative TransAkcija. Dodatno je razdelala tudi terminologijo transspolnosti ter razjasnila razlike med različnimi spolnimi identitetami, ki spadajo pod ta krovni pojem.

Po vsakem sklopu je sledila diskusija, kjer smo sodelujoče_i zaključile_i, da je zakonska ureditev pri nas za transspolne in transseksualne osebe primerljiva s tujino in je torej še ogromno prostora za izboljšave. Predvsem je potrebno poenostaviti in prilagoditi pravne procese za spremembo imena in drugih osebnih podatkov, prav tako pa je potrebno skrajšati in prilagoditi proces medicinske potrditve spola, ki trenutno traja vsaj dve leti.

Srečanja se je udeležilo veliko število ljudi in z razvojem diskusij smo udeleženke_ci potrdile_i, da je v Sloveniji trenutno velika potreba po srečanjih in izobraževanjih na področju transspolnosti, zato se podobna srečanja načrtuje tudi v prihodnje, člani_ce Kvartirja pa upamo, da bodo postala redna praksa in začetek premika na bolje.

Advertisements

Kvartirovke_ci smo se v torek, 25.11. 2014, udeležile_i usposabljanja Trans* 101, namenjenega osebam in organizacijam, ki delujejo na področju transspolnosti. Usposabljanje je vodil Noah Keuzenkamp iz TGEU – Transgender Europe, organizirala pa sta ga Društvo informacijski center Legebitra in transfeministična iniciativa TransAkcija.

Noah je po uvodni predstavitvi podal ključne koncepte transspolnosti in se osredotočil na medosebne odnose s trans osebami; pregledale_i smo primerne/neprimerne pripombe in vprašanja v pogovoru s trans osebo. V drugem delu smo govorile_i o tem, kako biti kot organizacija čimbolj vključujoče_i do trans oseb, skupaj ocenile_i položaj Legebitre ter iskale_i ideje, kako ga izboljšati. Že z majhnim korakom, kot je oznaka, da je stranišče namenjeno osebam vseh spolov, postanemo bolj inkluzivne_i.

Usposabljanje se mi je zdelo zelo dobro sestavljeno in izpeljano. Takšna oziroma podobna usposabljanja/projekti se mi zdijo nadvse primerni (skoraj obvezni), saj nam približajo življenje transspolnih ljudi.

Danes, 20. 11., obeležujemo dan spomina na žrtve transfobije (ang.: Transgender Day of Remembrance). Spoštovanje in sočutje smo izkazali tudi v Sloveniji s tiho komemoracijo ob svečah in branjem imen smrtnih žrtev preteklega leta dni.

Transfobija je zaničevanje, sovraštvo do in/ali iracionalen strah pred transspolnimi osebami in osebami, ki ne izpolnjujejo družbenih pričakovanj o svojem predpisanem spolu. 226 je število oseb, za katere vemo, da so zaradi krutih in absurdnih dejanj transfobov za vedno zapustile ta svet v obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014. Številne med njimi so neznane, številni umori povsod po svetu pa sploh niso zabeleženi. Od leta 2008, ko je bil ustanovljen Trans murder monitoring project, beležimo 1612 prijavljenih umorov trans oseb po vsem svetu.

Dan spomina na žrtve transfobije se obeležuje od leta 1998. Njegova pobudnica je bila Gwendolyn Ann Smith, ki je dogodek organizirala v spomin na Rito Hester in druge transspolne osebe iz okolice Bostona, ZDA. Rita Hester je bila četrta v Bostonu umorjena trans ženska. Obeležene žrtve tistega leta so bile še Chanelle Pickett, Deborah Forte in Monique Thomas. Pri tem naj poudarim, da je morilec Chanelle Pickett, William Parker, dobil samo 2 leti zaporne kazni, ker je uporabil tako imenovano obrambo trans panike (trans panic defense), ki si jo je, podobno kot homoseksualno paniko, izmislil psihiater Edward J. Kempft leta 1920. Šlo naj bi za epizodo psihoze in nekontroliranega nasilja, ki je posledica nezaželene romantične ali seksualne pobude osebe istega spola (ali transspolne osebe kot v primeru Chanelle Pickett), nasilnež pa je tako prikazan kot seksualna žrtev. Ta ali podobne pravne obrambe veljajo v mnogih državah po svetu. Kalifornija je kot prva ameriška država to obrambo prepovedala in to šele letos (17. septembra 2014).

Obeležitev smo to leto prvič izvedli tudi v Sloveniji na pobudo iniciative TransAkcija, vendar zaradi varnosti udeleženk_cev v manjši, zasebni skupini.

Omenila bi še vse trans osebe, ki so storile ali so poskušale storiti samomor. Številke so grozljive. O statistiki se prepričajte v raziskavi Suicide attempts among transgender and gender non-conforming adults, več o zapisanem pa najdete na naslednjih povezavah:

Transgender day of remembrance 2014
Rita’s story
Remembering Rita Hester
TDOR press release 2014

Hvala za branje in upam, da je kaj človeka v vas in tudi vi doma žrtvam namenite minuto tišine in se zavedate, da trans osebe in osebe, ki ne sovpadamo s cisnormativnostjo, obstajamo in smo tako kot vsi ljudje.

KVartIR smo aktivističen varen prostor z in za biseksualne, transspolne, aseksualne in queer osebe. V skladu s transfeminističnimi vrednotami se zavzemamo za vidnost, povezovanje in osveščanje o BTQA identitetah v Sloveniji. 

Bilo je nekega dne v začetku junija, ko sta se Ada in Ana odločili, da je čas, da ustvarita skupino na facebooku. Odločitev je bila plod ene izmed mnogih debat, ki sva jih imeli na temo spola, feminizma in lgbt scene pri nas. Ideja, da bi naredili skupino, je bila Adina, namen pa, da bi vanjo vključili več oseb, za katere sva vedeli, da imamo bolj queer pogled na omenjene teme in se na obstoječi sceni iz več razlogov ne najdemo. Tako sva v skupino dodali osebe z različnimi identitetami znotraj lgbtqia+ spektra; večino sva spoznali na spomladanskem Legebitrinem taboru, nekatere pa so bile že stare_i znanke_ci.  V izhodišču je bila skupina mišljena bolj kot povezovanje podobno mislečih oseb in varen prostor, v katerem bi ob druženju lahko razpravljale_i o svojih izkušnjah in mnenjih.

Kaj kmalu smo ugotovile_i, da to ni dovolj, in da želimo več. Da potrebujemo več.  In da slovenska LGbt scena potrebuje več. Poleg že dobro ustaljenih lezbičnih in gejevskih krogov namreč alternativ za biseksualne, transspolne, kvir, aseksualne in druge identitete praktično ni bilo. Ustvarile_i smo jo torej same_i.  Šele ko smo nekje oktobra sklenile_i resno začeti svoje aktivistično popotovanje, smo ugotovile_i, koliko časa, energije, sestankov in rednega dela bo to terjalo od nas. Zdaj smo tukaj, pripravljene_i na vse, s številnimi načrti in projekti.  Ime Kvartir smo kot vse svoje odločitve sprejele_i soglasno in sicer zato ker smo v njem videle dovolj širine, da zajamemo dva za nas ključna pomena: prvi je beseda “kvir”, ki se nahaja znotraj besede Kvartir, drugi pa je razviden iz pomena kvartirja kot takega, saj le-ta označuje prostor, za nas torej varen prostor, ki ga poskušamo ustvarjati.

Kvartir sestavlja devet članic_ov z BTQA identitetami in iz različnih strokovnih ozadij, kot so na primer študije spolov, socialno delo, družbene vede, jeziki in pa tudi nekaj različnih vej naravoslovja. Vse pa nas druži želja po ustvarjanju varnega prostora, izobraževanju tako sebe kot vseh ostalih, ki so pripravljeni prisluhniti. Naši cilji temeljijo na izpostavljanju BTQA oseb/identitet in vseh z njimi povezanimi tematik, prevpraševanju družbenih norm in pa seveda na feminizmu oz. transfeminizmu, za katerega se nam zdi pomembno, da je vključujoč, medpresečen in dostopen vsem.  V skladu s tem smo sklenile_i , da moramo pisati in delovati v slovenskem jeziku, saj je pomembno ne le da so viri dostopni vsem, ki jim angleščina morda ni blizu, temveč tudi zato, ker je več kot očitno, da v slovenskem jeziku obstaja velik manjko na področju lgbtqia+ besedišča in celotnem področju, ki ga pokriva naše vrste feminizem.

Pomembno vodilo Kvartirja je tudi povezovanje. V prvi vrsti je ključno povezovanje teorije z dejanskim aktivizmom, saj je eno brez drugega le stežka uspešno. Zato smo že zavihale_i rokave in smo ves november že polno zasedene. Naš prvi uspeh je bila udeležba na konferenci Ženske 20 let po Pekingu, kjer smo prispevale_i k novemu Feminističnemu manifestu (več o tem na našem blogu), v prihodnjih tednih pa se bomo udeležile tudi dogodkov, ki jih organizirata Legebitra in TransAkcija; od zelo pomembne TransMisije, Legebitrine delavnice na temo sovražnega govora, do  festivala LGBT filma. Pričakujte torej sveže novičke, komentarje in avtorske prispevke, kmalu pa tudi kakšno delavnico v naši organizaciji.

Na tej točki bi se rade_i zahvalile_i vsem, ki nas podpirate in nas v takšni ali drugačni obliki delite po širnem spletu ali z nami delite svoje fizične prostore, saj s tem omogočate naše delovanje.

Objavljeno tudi na blogu revije Narobe.

Ta teden smo se tri Kvartirovke_ci udeležile_i mednarodne konference Ženske 20 let po Pekingu na Brdu pri Kranju v organizaciji Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v sodelovanju z društvom Ženski lobi Slovenije. Udeležilo se ga je približno 150 oseb.

Namen konference je bil pregled dogajanja zadnjih dvajsetih let na področju enakosti spolov v Sloveniji in priprava manifesta za prihodnost. 150 udeleženk iz vladnih in nevladnih organizacij ter akademske sfere je razpravljalo o ženskah in zakonodaji, politični zastopanosti, ekonomskem položaju in revščini, zasebnem življenju, nasilju ter spolnih in reproduktivnih pravicah.

Najbolj nas je navdušil prispevek Barbare Rajgelj v panelu o izzivih za prihodnost, ki je opozorila, da se mora žensko gibanje povezati z drugimi manjšinami in razširiti spekter problematik, s katerim se ukvarja. Kot edina govorka na konferenci je omenila položaj transspolnih (tudi nebinarnih) oseb in zahtevala opredelitev spolne identitete v ustavi kot pred diskriminacijo zaščitene osebne okoliščine ter pravice do brezpogojne pravne spremembe spola, do samoodločanja o lastnem telesu, do oploditve z biomedicnsko pomočjo in do splava, poudarila pa je tudi pomen pravne ureditve položaja samskih oseb.

Na pomen preseganja binarnosti in cisnormativnosti v feminizmu smo opozorile_i tudi same_i, najbolj ponosne_i pa smo na svoj prispevek k Feminističnemu manifestu 2014, v uvodu katerega sta na podlagi našega predloga med osebne okoliščine, ki jih je potrebno zakonsko zaščititi pred diskriminacijo, vključena tudi spolna identiteta in spolni izraz, v razdelek o spolnem in reproduktivnem zdravju pa so kot manjšine, ki zahtevajo posebno pozornost, bile na podlagi našega komentarja dodane lezbijke, biseksualke in trans ženske. Kot uspeh pa razumemo že samo poimenovanje manifesta, saj so pobudnice v izhodišču razmišljale tudi o drugih možnostih (naprimer Ženski manifest, Manifest za enakost spolov).

Konferenca nas je navdušila z velikim številom izjemnih žensk, ki se vsaka na svojem področju borijo za večjo enakost spolov v Sloveniji . Ker so bili občutki velike večine prisotnih oseb vzajemni, smo sklenile, da to ne sme biti konec, ampak šele začetek našega povezovanja. S tem v mislih smo se strinjale, da bomo v prihodnosti sodelovale in organizirale akcije ter vsakoletno srečevanje. Konferenco smo zapustile_i polne_i upanja, da bo v prihodnosti slovensko feministično gibanje še bolj vključujoče in intersekcionalno.

Ada Černoša, Ana Grm in Anja Koletnik

Povezave:
Novica na strani Ministrstva za delo, družino,socialne zadeve in enake možnosti
Feministični manifest in sklepi konference

Diskurze o feminizmih v današnjih časih srečujemo marsikje, kar nikakor ni le zaželeno, temveč tudi potrebno, saj feminizmi poudarjajo in ponazarjajo neenakosti v razmerjih moči med družbenimi skupinami. (Pre)pogosto pa te ponazoritve in ubeseditve, ki sicer temeljijo na vrednotah družbene enakopravnosti, prispevajo k izključevanju nekaterih identitet in družbenih skupin. Povedano natančneje, (pre)mnogo feminizmov je prežetih z biološkim determinizmom in zato s cisseksističnimi izrazi (npr. biološka ženska/moški, enačenje oseb z genitalijami; ženska je maternica, izključevanje transspolnih žensk iz feminističnih diskurzov na osnovi predpostavk o njihovih genitalijah itd.). Naj razložim.

Biološki determinizem je skupek postavk in prepričanj, da imajo elementi telesnosti hieararhično večvreden, skoraj dogmatski položaj, ki ga ni mogoče prespraševati, saj gre vendarle za naravo. Anatomija, kromosomi, genotipi itd. so videni kot determinante identifikacij in vedenja ljudi, vse v okviru binarnega spolnega sistema. Biološki deterministi trdijo, da spolna identiteta osebe izhaja izključno iz njene/njegove telesnosti; telo je tisto, ki določa spolno identiteto in narekuje družbeno primerne spolne vloge. Mnogo oseb dejansko čuti, da se njihova spolna identiteta ter prevzete spolne vloge skladajo z družbenimi pričakovanji in normami glede tega, katera telesa naj bi imela katere identitete. Te osebe so cisspolne; njihova spolna identiteta se ujema z družbenimi pričakovanji o spolu, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, same pa zaradi tega ujemanja ne doživljajo nobenih frustracij ali disforije. V nasprotju s cisspolnimi osebami pa transspolne na osnovi spola, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, in družbenih norm, ki izhajajo iz tega spola, doživljajo neujemanje in disforijo med svojo spolno identiteto in družbenimi pričakovanji glede njihove spolne identitete in spolnih vlog, ki jih prevzemajo. Biološki deterministi torej zagovarjajo, da sta spol, ki je osebi pripisan ob rojstvu, in njena/njegova spolna identiteta neločljiva in medsebojno odvisna. Družbeni konstruktivisti/-ke, poststrukturalisti/-ke in/ali transfeministke/-i se s tem ne strinjamo. Transfeminizem zahteva, da s(m)o osebe prepoznane kot to, kar smo, brez vprašanj ali namigovanj na anatomijo, obliko ali videz našega telesa. Transfeminizem zahteva prepoznanje in upoštevanje vseh žensk. Tudi tistih s penisi. Transfeminizem zahteva feminizme brez cisseksizma.

O temah dekonstrukcije skoraj ni mogoče razpravljati brez omembe Judith Butler, ki je v queer teorijo uvedla koncept performativnosti spolov. Butler trdi, da ne obstaja originalna ali naravna različica spola, temveč se vse verzije (re)producirajo znotraj diskurzov, normative pa tvorijo hegemonske družbene skupine, ki imajo največ družbene in politične moči. Za Butler je tako sama snovnost, materialnost telesa (kar cisnormativna družba razume in (si) predstavlja kot biološki spol) diskurzivna, kar trdi tudi o družbenih spolih, prav tako pa obe kategoriji označi za družbena konstrukta. Spoli (biološki in družbeni) so torej performativni; spoli in spolne identitete se (p)otrjujejo med dejanji, nobena identiteta pa ne obstaja onkraj diskurza in performativnosti. Prav med performativnostjo se tako tvorijo hegemonske družbene spolne norme, hkrati pa dejstvo, da ne obstaja nobena originalna verzija spola ali spolne identitete, nudi neskončne možnosti subverzivnosti do družbenih norm. In prav ta subverzivnost se manifestira tudi v obliki transspolnih identitet, ki niso nič bolj ali manj naravne kot cisspolne, imajo pa manj družbene moči, saj niso večinske in zato tudi ne normativne. Pozicioniranje v cisspolnih privilegijih in neenakovredno razporejena družbena moč v razmerju s transspolnimi osebami se izraža v raznih oblikah diskiminacije, med njimi tudi v cisseksizmu.

Cisseksizem je seksizem, zasnovan na biološkem determinizmu. Norma cisseksizma je cisspolnost – binarna delitev ljudi na moške in ženske na osnovi ob rojstvu določenega spola. Cisseksizem zato izključuje vse transspolne osebe, ne glede na to, kje vzdolž ali zunaj trans spektra se identificirajo, saj predpostavlja, da osebna spolna identiteta izhaja iz človekove telesnosti, kar pa ne drži za transspolne (in druge) osebe. Opozorila, da cisseksizem nima mesta v feminizmih, so zato osrednjega pomena; feminizem, ki daje več družbene moči nekaterim osebam (cisspolnim) kot drugim (transspolnim), namreč ni v skladu z osnovnimi vrednotami in etičnimi postavkami feminizma, ki (naj bi) se zavzema(l) za enakovrednost in legitimnost vseh. Raje kot biti cisseksistični, naj vsi sodobni feminizmi splošno razširjeno in sprejeto dejstvo, da so spoli in spolne identitete družbeni konstrukti, aplicirajo pri prevpraševanju vseh esencializmov, tudi biološkega determinizma. Večina feminizmov je namreč zasnovana na tezi, da je družbeni spol družbeni konstrukt, iz te postavke pa izhajajo feministični argumenti proti patriarhatu in mizoginiji. Transfeminizem pa opozarja, da (naj) bi bil v skladu s feminističnimi držami tudi biološki spol množično prepoznan kot družbeni konstrukt, kar služi kot osnova za boje s transmizoginijo. Najbrž želimo vse/vsi živeti v družbi, kjer so vse osebe, njihove spolne identitete in spolni izrazi prepoznani kot legitimni, brez diskriminatornih in izključujočih poskusov legitimiranja oseb na podlagi njihovih teles.

Anja Koletnik, mag. študijev spola

Objavljeno tudi na spol.si: http://spol.si/blog/2014/11/13/cisseksizem-ni-feminizem/