1. december je svetovni dan ozaveščanja o AIDS-u. Dan je namenjen aktivni podpori s HIV-om okuženih oseb, boju proti HIV-u, ozaveščanju o virusu in o bolezni, ki jo povzroča, ter spominu na umrle za to boleznijo.

Ker je bil AIDS nekoč označen za bolezen gejev in še vedno nosi ogromno stigmo, bi rada problematiko osvetlila s stališča virologije, veje mikrobiologije.

Virus HIV uvrščamo v družino Retroviridae in poddružino Lentivirus. Delimo ga na dva tipa; HIV-1 in HIV-2. Slednji je manj virulenten in povzroča milejšo obliko AIDS-a kot prvi, ki je povzročitelj pandemije, saj je odgovoren za 99% primerov AIDS-a po svetu. Bolezen, ki jo povzroča HIV, so prvič opisali leta 1981, leto kasneje je postala znana kot AIDS (acquired immunodeficiency syndrome), povezavo med AIDS-om in HIV-om pa so razkrili šele tri leta po prvih opisanih primerih.

HIV je srednje velik virus, v premeru meri okoli 100 nanometrov. Njegov dedni material v obliki RNA ščitita beljakovinska ovojnica in dvoslojna lipidna ovojnica. Na slednji ima beljakovine, imenovane gp120, ki se vežejo s človeškimi receptorskimi molekulami CD4. Te se pojavljajo na površini nekaterih belih krvničk. Za vezavo virusa je potrebna še koreceptorska molekula CCR5. Po usidranju virusa na receptorje se prične zlitje virusne ovojnice s celično membrano. Virus tako vstopi v celico in prične svoj razmnoževalni cikel. Virus najprej napade makrofage (eno izmed podvrsti belih krvničk), po infekciji makrofaga pa se virusni gp120 spremeni tako, da se lahko veže še na koreceptorja CD4 in CXCR4 belih krvničk, imenovanih T pomagalke. Te so izrednega pomena pri vzpostavi imunskega odgovora, saj pri normalnem delovanju izločajo molekule, ki spodbujajo imunski sistem in nastanek protiteles. Do množičnega padca limfocitov T ob okužbi s HIV-om pride zlasti zaradi borbe našega imunskega sistema proti virusu. Dolgotrajna (kronična) borba imunski sistem postopoma izčrpa, zaradi porušenega ravnotežja makrofagov in limfocitov T pa lahko človek zboli za oportunističnimi mikroorganizmi. To so tisti povzročitelji bolezni, ki jih neprizadeti imunski sistem z lahkoto obvlada in pri imunoodpornem človeku ne povzročajo preglavic.

clip_image002
Slika 1: Prikaz poteka okužbe s HIV-om.

Virus se lahko prenaša pri nezaščitenih spolnih odnosih preko sperme, vaginalnih izločkov in krvi. Napačno je prepričanje, da se s HIV-om lahko okužijo zgolj moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Virus ne izbira žrtev glede na spol ali spolno usmerjenost. Prav tako se lahko prenese s krvjo pri praksi deljenja igle in injiciranja intravenskih drog, pri nesterilnem tetoviranju, prebadanju ipd. ter redkeje pri transfuzijah, saj se danes darovana kri testira na številne povzročitelje bolezni, tudi na HIV. Lahko se prenese tudi na otroka med porodom ali dojenjem. HIV se ne prenaša s slino, solzami, dotikom, vodo, zrakom itd.

Testiranje poteka z odvzemom krvi in presejalnimi testi s štetjem limfocitov T, z imunološkimi (detekcija protiteles) in genetskimi metodami (verižna reakcija s polimerazo). Testi so lahko lažno negativni, če se okužena oseba testira v obdobju »mrka«, ko virus potuje do ciljnih celic in se še ni namnožil, zato ga v krvni ne moremo zaznati. V 10–50 dneh lahko – odvisno od uporabljenega testa – potrdimo ali ovržemo okužbo s HIV-om. Po tem obdobju se virus pojavi v krvi in se izjemno hitro in učinkovito razmnožuje in velik delež limfocitov T odmre. Ko koncentracija T celic pomagalk pade pod 200 enot na mikroliter, govorimo o napredovanju bolezni v AIDS (normalno število je nekje med 600–1000 limfocitov na mikroliter krvi).

Zdravljenje je mogoče, popolne ozdravitve pa so izjemno redke. Zdravljenje poteka s protivirusnimi zdravili (zaviralci različnih virusnih encimov), ki lahko preprečijo razvoj AIDS-a ali pa ga omilijo. Nekatere osebe so naravno odporne proti HIV-u. To redko posebnost ima le majhen delež ljudi na svetu, zabeležena pa je bila predvsem pri ljudeh bele rase (4–15 %), verjetno zaradi zgodovine povezanosti okužb in CCR5 v Evropi (ista mutacija je verjetno delovala zaščitno proti črnim kozam). Naravno odporne osebe imajo spremenjen genski zapis za koreceptor CCR5, zato ga virus ne prepozna, se ne more dokončno usidrati na membrano in ne more preiti v celico.

V Sloveniji se priporoča testiranje 4–8 tednov po nezaščitenem spolnem odnosu ali drugi možnosti okužbe. V Ljubljani se lahko testirate na Kliniki za infekcijska stanja (UKC Ljubljana) vsak ponedeljek ali na Zavodu za transfuzijsko medicino vsak dan. V Klubu K4 vsako Roza soboto in na Legebitri vsak ponedeljek, vendar pa je testiranje v obeh primerih na voljo le moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi. Na Legebitri si prizadevajo, da bi bilo omogočeno vsem, vendar ministrstvo tega ne omogoča, češ da so ciljna skupina samo geji in biseksualci ne samo zaradi načina seksa ampak tudi prepričanja o spolnih navadah – seks z več partnerji. Več o lokacijah testiranja lahko preberete na Mavričnem forumu.

Stanje v Sloveniji je po navedbi letnega poročila Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz leta 2013 sledeče: »V letu 2013 je bilo v Sloveniji prepoznanih 44 primerov novih diagnoz okužbe s HIV (21,4/1.000.000 prebivalcev), 39 med moškimi (38,3/1.000.000 moških) in pet med ženskami (4,9/1.000.000 žensk). Na osnovi zakonske obveze so bile prijavljene Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje. V obdobju zadnjih desetih let (2004–2013) je bilo v Sloveniji prepoznanih skupno 407 primerov novih diagnoz okužbe s HIV. Letna incidenca novih diagnoz okužbe s HIV se je dvignila z 12,0/1.000.000 prebivalcev v letu 2004 na najvišjo zabeleženo 26,8/1.000.000 prebivalcev v letu 2011« (po IVZ).

Moja osnovni vir pri pisanju tega besedila so številna predavanja iz virologije, zlasti predavanje dr. Polone Maver Vodičar o retrovirusih, ter sledeča literatura:

Madigan, J. Martinko, D. Stahl, D. Clark: Brock Biology of Microorganisms (Thirteenth Edition). San Francisco, CA: Pearson Education, Inc., 2010.

Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za obdobje 2010–2015. Ministrstvo za zdravje RS, 2009. http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javno_zdravje_09/Strategija_HIV_310310web.pdf (28. 11. 2014).

Več lahko preberete na http://www.worldaidsday.org/index.php

Advertisements