Archives For author

Že od otroštva ti je jasno, da ljubezen ne pozna meja, zakaj se torej ne bi smeli poročati vsi pari, ne glede na spol? Ne skrivaš tega, da si podpornica_k LGBT oseb, zato me res ne skrbi, kako se ti bom razkril_a. Ampak zame je razkritje vseeno pomemben trenutek, nekaj, kar naredim previdno in premišljeno, tudi če vem, da to najinega odnosa ne bo spremenilo. Kako mi lahko torej pomagaš, ko začnem pogovor o LGBT temah, in katerim napakam se je bolje izogniti?

1. Poslušaj me. Ne zasuj me s svojimi mnenji in z izkušnjami tvojih prijateljic lezbijk. Super je, da me podpiraš in mi daš to jasno vedeti, ampak to je moj trenutek, dovoli, da ti stvari opišem s svojimi besedami. Izkoristi razkritje kot odlično priložnost, da se zbližava in da se naučiš česa novega.

2. Ne govori o “njih”. Še posebej, če se ti še nisem razkril_a, je pomembno, da ne opisuješ LGBT skupnosti kot nekaj tujega, nekaj, kar obstaja izven tvojega in mojega vsakdanjika. Ker gre za zelo subtilno rabo jezika, se je tej napaki težje izogniti, ampak veliko lahko narediš že s tem, da ne uporabiš zaimka “oni” za geje in lezbijke, biseksualke_ce, aseksualke_ce, trans osebe in druge pripadnike mavričnega spektra, ampak jasno poimenuješ naše identitete. Na ta način vem, da ne predvidevaš, da nihče v tvojem življenju niti slučajno ne bi mogel biti LGBTQIA. Izogni pa se tudi posploševanju svojih izkušenj z LGBTQIA osebami, nismo namreč vse_i enake_i.

3. Brez zadrege uporabi besedo gej/lezbijka/biseksualka_ec/aseksualka_ec/transspolna oseba. Če si si blizu s kakšno LGBTQIA osebo, mi bo lažje, če to omeniš, vendar pa v pogovoru o njej_njem, uporabljaj pravo besedo za njeno_njegovo identiteto. Povedi kot “Moja sestra je … saj veš in je zelo srečna s svojo punco,” so sicer popolnoma razumljive, ampak preoblikovanje stavka, kot da je že sama beseda umazana, ima tudi svojo sporočilno vrednost. Neformalne besede gredo lažje z jezika, zato priporočam uporabo besed, kot so bi, as in trans, daleč pa se izogni besedam, ki so žaljive (peder), pretirano klinične (homoseksualec) ali preprosto napačne (transvestit).

4. Ne banaliziraj moje izkušnje. Primerjava spolne usmerjenosti s priljubljenim okusom sladoleda ni primerna, ker vendarle v naši družbi nimamo navade izobčiti, pretepati ali celo umoriti tistih, ki jim ni všeč vanilija. Njihova spolna usmerjenost morda ne vpliva na tvoj odnos do prijateljic_ev, vseeno pa je pomembna lastnost, o kateri smo me_i prisiljene_i razmišljati vsak dan. Ko se ti razkrijem, je to torej izkaz zaupanja, pogosto pa tudi politična gesta, glede katere mi je pomembno, da se strinjava.

5. Ne prisvajaj si naše izkušnje. Tudi če se strinjaš s kvir politično ideologijo, in s preseganjem predalčkov, ti kot heteroseksualni cis osebi beseda kvir ne pripada. Zavedaj se, da govoriš s priviligiranega položaja in morda nikoli ne boš razumel_a vsega, kar diskriminacija pomeni za nas.

6. Ne vmešavaj se v interne dileme LGBTQIA skupnosti/ne kritiziraj LGBTQIA gibanja. Čeprav se ti morda zdi, da se strinjaš z nekaterimi kritikami mejnstrim gejevskega gibanja, imej v mislih, da so dileme, kot je na primer, ali je prizadevanje za istospolne poroke asimilacijsko, nekaj, kar se tiče zgolj LGBTQIA oseb. Čeprav so kritike našega gibanja, da je preveč konzervativno, lahko mišljene dobronamerno, pustijo zelo grenak vtis, ko pridejo iz ust nekoga, ki se mu nikoli ni bilo treba boriti za določene pravice. Pusti nam, da se o smeri svojega gibanja odločimo same_i.

7. Ne pričakuj hvaležnosti. Sprejemati LGBTQIA osebo, kakršna je, bi moralo biti samoumevno, podpora naši skupnosti pa temeljiti na prepričanju v človekove pravice in ne našem izkazovanju hvaležnosti. Morda se zdi, da tega ni potrebno posebej poudarjati, vendar žal prevečkrat srečamo ljudi, ki nam odrečejo podporo, »ker je ne cenimo dovolj«.

8. Ne fetišiziraj LGBTQIA oseb. Zmeraj bom hvaležna_en za podporo, če nam jo nudiš iz pravega altruizma in ne zato, ker smo LGBT osebe tako zanimive in drugačne. »Moj prijatelj gej« ni modni dodatek ali dokazilo o tem, kako svobodomiseln_a si.

9. Ne razkrivaj me drugim proti moji volji. Razkritje je občutljivo dejanje in lahko ogrozi mojo varnost ali pripadnost določenim skupinam, vključno z mojo družino in delovnim mestom. Vprašaj me, kdo (lahko) ve za mojo identiteto in spoštuj mojo odločitev (morda sem na primer razkrit_a pred ljubljanskimi znankami_ci, v domači vasi pa ne in želim, da tako tudi ostane).

10. Ne pozabi na moje razkritje. Moja identiteta je zame pomembna in če boš kljub razkritju še naprej po svoje predvideval_a, katerega spola sem in osebe katerega spola so mi všeč, bom imel_a občutek, da me ne poslušaš in spoštuješ. Razkritja biseksualnih, aseksualnih in transspolnih identitet so s tega vidika lahko še težja kot gejevskih in lezbičnih. Če se ti razkrijem kot biseksualna ali aseksualna oseba, ne predvidevaj, da sem v resnici gej/lezbijka, ki svoje spolne usmerjenosti še ni popolnoma sprejel_a. Če se ti razkrijem kot transspolna oseba, začni uporabljati moje izbrano ime in zaimke.

Morda to zveni prestrogo ali prezahtevno, ampak ob upoštevanju zgornjih nasvetov lahko tvoje prejemanje razkritij postane veliko prijetnejše tako za tvoje LGBTQIA prijatelje_ice kot tudi zate. Želim ti torej veliko uspešnih razkritij in prijateljstev z LGBTQIA osebami.

Advertisements

Pred nekaj dnevi smo ob tednu ozaveščanja o aseksualnosti objavile_i seznam povezav do slovenskih virov o aseksualnosti. Za tiste željne nadaljnjega branja, danes objavljam še seznam svojih priljubljenih člankov v angleščini ter izhodišč, ki so meni najbolj pomagala pri razumevanju in poučevanju o aseksualnosti.

Kako definirati spolno privlačnost, če je to nekaj, česar ne občutiš, vsem ostalim pa se zdi tako samoumevno, da tega ne znajo opisati? Writings from factor X piše o prispodobi nevidnega slona.

Težko je opisati tudi siva območja med aseksualnostjo in aloseksualnostjo. Siggy piše o tem, kako spekter ni linearen.

Aktivizem se ne ukvarja samo s tem, kaj aseksualnost je, pogosto moramo razlagati tudi, kaj aseksualnost ni. Adri je narisal_a strip o najpogostejših mitih o aseksualnosti.

Če se hočete otresti prevladujočega modela zveze, ki je spet tako samoumeven, da nikomur več ni razumljiv, poskusite svojo zvezo opisati s petimi faktorji, ki jih predlaga Queenie of aces.

Na Prismatic entanglements je objavljen vodič po seksu z aseksualno osebo za aloseksualne osebe na Asexuality archive pa vodič po seksu za aseksualne osebe. Pri tem ne pozabite, da je tudi odpor do seksa povsem legitimna izkušnja in življenje brez seksa povsem legitimna izbira.

Za konec vas puščam še s seznamom blogovskih karnivalov, kjer vsak mesec aseksualne_i blogerke_ji objavljajo svoja osebna razmišljanja in izkušnje na določeno temo. Če vas zanima vsakdanje življenje aseksualnih oseb, njihova diskriminiranost, presek z drugimi identitetami, izkušnje z razkritjem, zvezami, družino … je ta seznam neprecenljiv.

Aseksualne osebe so osebe, ki ne občutijo spolne privlačnosti. Kaj pa je spolna privlačnost? Zelo jasna in splošno znana definicija tega pojma nam manjka, saj jo osebe, ki jo občutijo (aloseksualne osebe) jemljejo za tako samoumevno, da je ne znajo definirati, po drugi strani pa je osebe, ki je ne občutijo, prav tako ne morejo definirati. Definicija, ki se zadnje čase najpogosteje pojavlja v aseksualni skupnosti je: spolna privlačnost je občutek potrebe, vezan na spolnost in usmerjen v specifično osebo, ni pa odziv na spolno dejanje. To definicijo bi želel tukaj dekonstruirati, torej premisliti, kaj pomeni vsak njen del in zakaj je pomemben.

Občutek potrebe …

Občutek in ne dejanska nujnost ukrepanja. Kot vsako drugo čusvo je tudi spolna privlačnost odvisna od drugih stvari, ki jih doživljamo, in predvsem so vsa dejanja, ki iz tega čustva sledijo, omejena s številnimi drugimi čustvi in racionalnim premislekom. Ne pristopimo k vsaki osebi, ki je spolno privlačna. Lahko bi celo rekel, da si (na racionalnem nivoju) niti ne želimo pristopiti k vsaki osebi, ki je spolno privlačna. Še posebej pa ne vodi vsaka interakcija s spolno privlačno osebo v dejanski spolni odnos in za spolni odnos imamo lahko številne druge motivacije. Logično, itak. Zakaj sploh to poudarjam? Ker moramo za normalno delovanje družbe omejevati svoja čustva in ravnati racionalno, imajo aloseksualne osebe pogosto občutek, da aseksualne osebe samo preveč potlačijo svojo privlačnost ali jo racionalno omejijo in se odločijo za spolno vzdržnost. Definicija aseksualnosti se ne nanaša na odločitev o spolni vzdržnosti, temveč na odsotnost občutka privlačnosti.

Najlažje je to povzeti s shemo. Na levi so predstavljene nekatere možne motivacije za spolni odnos, npr. prijetni fizični občutki, želja po otroku, želja ugoditi partnerki_ju … Ena izmed teh motivacij je tudi spolna privlačnost, ta in samo ta manjka pri aseksualnih osebah. Lahko si predstavljamo, da se motivacije med seboj seštevajo in filtrirajo čez nek odločitveni center, ki upošteva tudi možne negativne posledice odnosa, npr. neprijetne fizične občutke, strah pred okužbami, družbeno nesprejemljivost določenega spolnega odnosa itd. Motivacije in demotivacije so lahko racionalne ali čustvene, zavedne ali nezavedne in se pri različnih osebah pojavljajo z različno intenziteto ali v različnih obdobjih in pogojih, zato na koncu tudi čustvujemo in ravnamo različno.

shema

… vezan na spolnost …

Spolna privlačnost se razlikuje od drugih privlačnosti, npr. romantične, estetske, čutne ali intelektualne, ker se realizira na enega od sledečih načinov: kot želja po spolnem odnosu ali pa kot fizičen občutek v genitalijah. Naj opomnem, da pri osebah s penisom to ne pomeni nujno erekcije.

… usmerjen v specifično osebo …

Kadar je spolna privlačnost vezana na željo po spolnem odnosu imamo včasih težave z razlikovanjem med privlačnostjo in drugimi motivacijami, saj jih ne analiziramo in seštevamo zavedno. Specifična oseba nam je lahko všeč iz različnih razlogov, lahko je privlačnost povezana z videzom, glasom, osebnostjo ali s čim drugim, v vsakem primeru pa mora privlačnost biti lastnost določene osebe. Občutek potrebe po spolni zadovoljitvi, ki ni usmerjen v specifično osebo, imenujemo libido ali spolna sla. Če te nekdo spolno privlači, morajo nujno obstajati tudi osebe, ki te ne.

Ločimo tudi primarno in sekundarno spolno privlačnost. Primarna je “ljubezen na prvi pogled”, odvisna zgolj od lastnosti objekta. Sekundarna je privlačnost, ki se pojavi šele, ko se med subjektom in objektom ustvari nek intimen odnos. Ta odnos je lahko romantičen, prijateljski, delovni ali karkoli drugega, predpogoj je le, da se osebi dobro poznata. Tudi sekundarna privlačnost je vezana na lastnosti objekta in je specifična, ne pojavi se torej do vsake osebe, s katero navežemo intimen odnos. Aloseksualne osebe lahko doživljajo tako primarno kot tudi sekundarno spolno privlačnost, osebe, ki doživljajo samo sekundarno spolno privlačnost in nikoli ne doživljajo primarne, pa imenujemo demiseksualne.

… in ni posledica spolnega dejanja

Tudi aseksualne osebe lahko imajo spolne odnose in v njih uživajo. Odzivi telesa na spolne dražljaje, pa naj bo to božanje, objemanje, poljubljanje, slačenje, striptiz, pornografija, samozadovoljevanje, analna stimulacija, genitalna stimulacija …, ne spremenijo spolne privlačnosti ali spolne usmerjenosti.

V prejšnjem prispevku je Kitty opisala bolezen AIDS in virus HIV iz mikrobiološkega stališča. Če vas zanima kako virus deluje, kako se prenaša in kje se lahko testirate, vsekakor poglejte njen prispevek. Ker pa relativno kratka zgodovina HIV-a predstavlja izredno zanimivo zgodbo o človeštvu, o obupu in stigmah, hkrati pa tudi o napredku medicine, znanosti in o evoluciji, se mi zdi vredno posvetiti en prispevek še tej zgodovini.

Bolezen AIDS je bila prvič opisana junija 1981, ko je nenavadno veliko število mladih homoseksualnih, biseksualnih in drugih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), v ZDA zbolelo za sicer redkimi pljučnimi boleznimi, oportunističnimi okužbami in redko obliko raka (Kaposijev sarkom), za katere je bilo znano, da se pojavljajo pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom. V medicini je zavladala zmeda, med geji pa panika, saj nihče ni vedel, kaj bolezen povzroča ali kako se prenaša. Prvotne teorije so predvidevale spolno prenosljivo okužbo ali pa so krivile kar sam gejevski življenjski slog, ki je v 70-ih v Ameriki končno doživel osvoboditev (stonewallski upor leta 1969 velja za začetek boja za pravice LGBT skupnosti, teren pa sta predhodno pripravili seksualna revolucija in hipijevska kultura), žal pa je bil povezan tudi z nekaterimi tveganimi praksami, kot je pogosto menjavanje partnerjev in rekreativno uživanje drog. Bolezen so tako najprej poimenovali GRID (gay related immuno deficiency) in je že od prvih opisov bila povezana z družbeno občutljivimi temami, zato si je hitro pridobila močno stigmo.

K stigmi in politični konotaciji so dodatno pripomogli nadaljnji odkriti primeri bolezni, ki so pokazali, da nikakor ni omejena na homoseksualne moške, pač pa se pogosto pojavlja tudi pri osebah s hemofilijo, uživalkah_cih heroina in priseljenkah_cih s Haitija. Nekateri so zato v tem obdobju bolezen imenovali H4, Haitske_i priseljenke_ci pa so bile_i podvržene_i hudi diskriminaciji, številne_i so izgubile_i službe in domove, ker so bile_i okrivljene_i za prenos bolezni v ZDA. Nepravično okrivljeni za širjenje bolezni v Ameriki* so bili tudi biseksualni moški, še posebej poročeni MSM, ki naj bi omogočili prenos okužbe na heteroseksualno populacijo, kljub temu, da je virus bil že od samih začetkov prisoten tudi tam. Biseksualna skupnost je pravzaprav odigrala pomembno vlogo pri oblikovanju kriznih in preventivnih ukrepov in pri vključevanju žensk v te ukrepe. Avgusta 1982 je bolezen dobila uradno ime AIDS, v naslednjih dveh letih pa so znanstvenice_ki ugotovili, kako se prenaša in kaj jo povzroča. Kazalo je, da bo v najkasneje dveh letih možno razviti cepivo in bo s tem zgodba zaključena, ampak kot vemo, žal ni bila.

Pa pustimo napeto zgodbo v 80-ih in poglejmo v biologijo in evolucijo HIV-a. Ta virus uvrščamo med lentiviruse, ki spadajo v širšo skupino retrovirusov. To pomeni, da vsebujejo dedni material v obliki RNA in ne DNA kot večina živih bitij. Da se virusna RNA lahko namnoži v človeških celicah, se mora najprej prepisati v DNA, zato virus prinese svojo lastno “strojno opremo” (encim reverzno transkriptazo), ki to prepisovanje izvrši. Ker pa je reverzna transkriptaza precej nenatančna, pride pri prepisovanju pogosto do napak, kar vodi v mutacije virusa in tako v eni okuženi osebi lahko najdemo več podtipov virusa, ker je ta od okužbe že mutiral. Mutacije poskrbijo, da se površina virusa ves čas spreminja, kljub temu da njegova funkcija ostaja ves čas enaka**, spremenljiva površina virusa pa pomeni, da proti njemu ne moremo razviti učinkovitega cepiva. Vsega tega ob odkritju HIV-a seveda še niso vedeli.

So pa z veliko hitrostjo nadaljevali raziskovanje izvora virusa. Ravno zaradi številnih mutacij pri podvojevanju virusnega dednega zapisa lahko med seboj primerjamo viruse iz različnih okuženih oseb (iz različnih delov sveta) in iz razlik ali podobnosti med njimi izračunamo, kdaj se je virus prvič pojavil v neki populaciji. Tako lahko vidimo npr. podobnosti med virusom HIV na Haitiju in v ZDA (kar seveda nikakor ne upravičuje rasističnega odnosa do priseljencev), največjo raznolikost virusa pa opazimo na afriški celini. Iz tega sklepamo, da se virus tam pojavlja in spreminja že najdalj, torej da se je prvič pojavil tam (a seveda ni bil opažen v zahodnem svetu, dokler niso za njim začeli zbolevati beli moški).

Najstarejši znani primeri okužb s HIV-om izvirajo iz petdesetih let dvajsetega stoletja, torej več kot dvajset let pred prvimi opisi AIDS-a, čeprav so bili odkriti šele kasneje v ohranjenih tkivih. Dvajsetletna razlika niti ni presenetljiva, če upoštevamo, da ima virus zelo dolgo inkubacijsko dobo, torej čas od okužbe do pojava znakov bolezni. Bolj presenetljivo je, da lahko iz razlik, ki so jih odkrili v teh najstarejših primerkih HIV-a, izračunamo, da se je virus prvič pojavil med ljudmi verjetno že v začetku dvajsetega stoletja. Pred tem se je virus razvijal v opicah ‒ danes so poznani virusi SIV (opičja oblika HIV-a) pri mnogih vrstah afriških opic. Najbolj soroden človeškemu je SIV pri šimpanzih, ki so občasen plen in hrana nekaterih ljudstev v centralni Afriki.

Najverjetneje je torej pri šimpanzih prišlo do nekaterih mutacij, ki slučajno omogočajo preživetje virusa tudi v človeškem telesu, potem pa se je nek lovec med rezanjem svežega šimpanzjega mesa urezal in tako je njegova kri prišla v stik z okuženo opičjo krvjo. Razlika med šimpanzom in človekom je sicer za virus po navadi nepremostljiva, o čemer pričajo številne zaznane okužbe Afriških lovcev z različnimi opičjimi virusi, ki nikoli ne privedejo do epidemij (danes lahko takšne dogodke medvrstnega prenosa zaznamo že takoj, ko se zgodijo). V tem primeru pa je virus imel srečo, da je naletel ravno na prave mutacije in pravega gostitelja, da se je lahko razmnožil in razširil***. Virus je imel srečo tudi, da se je v tistem času dogajala precej intenzivna kolonizacija in hiter urbani razvoj Afrike z delovnimi taborišči v Kongu, ki so bila polna gradbenih delavcev pa tudi spolnih delavk, ki so jih načrtno spodbujali, da bi zagotovili zadovoljstvo fizičnih delavcev. Sodelovali so tudi francoski delavci iz Haitija, ki so se v šestdesetih potem vračali v svojo domovino. Hkrati se je poleg seksualne revolucije po vietnamski vojni v 70-ih povečala dostopnost heroina v ZDA, kar je povečalo možnost prenosa z nesterilnimi iglami uživalk_cev drog, še dodatno pa je širjenje virusa pospešilo približno v tistem času razvito zdravilo za hemofilijo, ki temelji na dejavnikih, izoliranih iz človeške krvi. Ob odsotnosti ustreznih testov za (takrat nepoznan) virus so tako tudi zdravila in transfuzije prispevale k širjenju bolezni.

AIDS predstavlja torej zelo zanimivo epidemiološko zgodbo, ki je hkrati izredno poučna tudi s stališča človeških odnosov in politik. Kaže nam, kako ranljivi smo lahko ljudje kot vrsta, a hkrati daje upanje, da smo sposobni razviti zdravila in obrambe tudi proti sovražnikom, ki jih še ne poznamo. Virus HIV se je pojavili v situaciji, ko je več naključnih dejavnikov lahko privedlo do njegovega hitrega širjenja, mi pa nismo imeli nad temi dejavniki nobenega nadzora in nobenega védenja o virusu. V osemdesetih je virus povzročil eno najhujših sodobnih pandemij človeštva in pustil močan pečat in stigmo, ki verjetno še nekaj desetletij ne bo izginila. Medicina pa je medtem napredovala do točke, kjer lahko virus obvladamo, čeprav ga pozdraviti še ne moremo. Smo se naučili dovolj, da bomo bodoče viruse ustavili, še preden pride do pandemij? Ali pa bomo tudi za naslednjo pandemijo okrivili družbeno najranljivejše skupine?

Priporočeni dodatni viri (v angleščini):

Strokovni pregledni članek: Sharp, P. M., Hahn, B. H.: Origins of HIV and the AIDS pandemic. Cold Spring Harb Perspect Med 2011;1,a006841 (dostopen tukaj)

Časovnica AIDS-a: tukaj

Še nekaj odgovorov na vprašanja o AIDS-u in HIV-u: tukaj

Članek na wikipediji: History of HIV/AIDS

Radijska oddaja RadioLab na temo izvora: Patient zero updated

Dokumentarni film The Age of AIDS: javno dostopen

*Podobna stigma biseksualnih moških velja tudi pri nas in ni vezana zgolj na obdobje osemdesetih, pač pa se pojavlja še danes. Statistika, ki potrjuje večino okužb pri MSM, pa je vezana na zahodni svet – če upoštevamo ves svet, je večina okužb posledica heteroseksualnega prenosa (spolni odnos med partnerjema različnega spola).

**Pravzaprav številne mutacije vodijo v nefunkcionalne oblike virusa, ki pa hitro izginejo, saj se ne morejo namnožiti.

***Prenos se je verjetno zgodil večkrat, zato ločimo med virusoma HIV-1 in HIV-2 ter različnimi podtipi teh virusov. Večina podtipov je omejenih na manjše populacije v Afriki, le podtip HIV-1 M (main, ang. glavni) je odgovoren za 99 % okužb po svetu.