Archives for category: biseksualnost

Na zadnjem biseksualnem srečanju smo gostile_i priljubljeno avtorico fanovskih zgodb Anjo Majeršič in razpravljale_i o upodobitvah biseksualnosti+ v književnosti. Eden izmed glavnih zaključkov je bil, da obstaja premalo biseksualnih likov, predvsem takih, ki bi biseksualno izkušnjo opisali pristno in brez predsodkov in ki bi eksplicitno uporabili besedo “biseksualna_en” (panseksualna_en, kvir itd.) Da bi lažje našle_i tiste redke upodobitve biseksualnosti, smo na koncu srečanja sestavile seznam biseksualnih knjig, ki jih poznamo. Seznam ni dokončen in vas vabimo, da nam ga pomagate dopolniti – dodatne predloge lahko vnesete tukaj.

Naslovi v poševnem tisku so na voljo (tudi) v slovenščini.

(AVTO)BIOGRAFIJE

  • Alan Cumming: Not my father’s son (Duhovita avtobiografija biseksualnega škotskega igralca o raziskovanju svoje preteklosti in družinskega drevesa. Opozorilo: vsebuje eksplicitne opise nasilja v družini.)
  • Piper Kerman: Orange is the new black (Avtobiografska zgodba o petnajstih mesecih v ameriškem zaporu in tamkajšnjih zapornicah po kateri je bila posneta priljubljena istoimenska nanizanka. Avtorica je biseksualka.)
  • Nigel Nicolson: Portrait of a Marriage (Biografija angleške pesnice in pisateljice Vite Sackville-West, ki je imela z možem odprt zakon. Oba sta imela več istospolnih razmerij, Vitina najbolj znana partnerka je bila Virginia Woolf. Vita se je redno oblačila v moška oblačila in s svojimi ljubimkami šla v družbo kot moški, ter je navdahnila Virginijin roman Orlando.)

(SODOBNI) KLASIKI

  • Hanif Kureishi: The Buddha of suburbia / Buda iz predmestja (Duhovit avtobiografski roman o odraščanju mladega biseksualca iz priseljenske družine v pankerskem Londonu v 70-ih)
  • Alice Walker: The color purple / Nekaj vijoličastega (Roman v pismih o življenju temnopoltih žensk na jugu ZDA v 30-ih letih z močno feministično in antirasitično noto. Protagonistkina partnerka je biseksualka. Opozorilo: vsebuje eksplicitne opise spolnega nasilja in nasilja v družini.)
  • Virginia Woolf: Orlando (Roman o Orlandu, ki živi več kot 300 let, večkrat zamenja spol/spolne vloge in se poroči s sebi podobnim spolnim izobčencem, je navdahnila Virgninijina partnerka Vita Sackville-West.)
  • Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom (Izrazito bifoben roman o poročenem paru, ki spozna biseksualno najstnico in jo izrabi kot sredstvo v svojih sadističnh spolnih vojnah. Poučno branje o tem, kako si heteroseksualni moški biseksualke predstavljajo kot poslušne in ponižne spolne igračke, ki so jim vedno na voljo.)

ZNANSTVENOFANTASTIČNE IN FANTAZIJSKE SERIJE

  • Sara Bergmark Elgren in Mats Strandberg: Elgelsfors (Trilogija o skupinici najstniških čarovnic iz dolgočasnega švedskega mesta, ki morajo rešiti svet. Dve izmed njih sta biseksualki, ki se zaljubita, čeprav še ne eksplicitno v prvem delu.)
  • Jacqueline Carey: Santa Olivia (Antiutopija o ameriškem mestu v bližini obmejnega oporišča, kjer vojska ustvarja gensko spremenjene supervojake. Tako glavna junakinja kot njena punca sta bi.)
  • Cassandra Clare: Mortal Instruments / Kronike podzemlja (Trilogija o lovcih na demone, eden izmed stranskih likov, nesmrtni čarovnik Magnus Bane, je biseksualec. Redko je najti tako kempovske moške bi like, je pa njegov fant precej bifoben.)
  • Cassandra Clare: The Bane chronicles (Trilogija o Magnusu, ki pa je nihče na srečanju ni dejansko prebral, zato ne vemo, kako obravnava biseksualnost ¯\_(ツ)_/¯)
  • Gaja J. Kos: Black Werewolves (Serija o skupini večinoma slovenskih volkodalkov, ki temelji na slovanski mitologiji in je delno postavljena v Ljubljano. Protagonistka je biseksualka.)
  • Malinda Lo: Adaptation (Znanstvenofantastična serija o tajnem vojaškem oporišču, ki opravlja nenavadne poskuse, in skrivnostih ameriške vlade. Glavna junakinja je biseksualka.)
  • Ellen Kushner: Riverside (Kvazi zgodovinska trilogija, v kateri so skoraj vsi liki biseksualni, prav tako pa je biseksualka tudi avtorica.)
  • Sarah Rees Brennan: Lynburn Legacy (Unspoken, Untold, Unmade) (Trilogija o začaranem angleškem mestecu, v osprednju je ljubezenska zgodba. Najboljša prijateljica od glavne junakinje je biseksualka.)
  • Maggie Stiefvater: The Raven Cycle (Serija o dekletu iz družine modernih čarovnic, ki se spoprijatelji s skupinico fantov iz prestižne zasebne šole, ko začnejo skupaj raziskovati nenavadne pojave v svojem mestu. Eden izmed fantov je biseksualec.)

ZNANSTVENOFANTASTIČNI IN FANTAZIJSKI ROMANI

  • Francesca Lia Block: Love in the time of global warming (Antiutopična zgodba o postapokaliptični Ameriki, v kateri mlada protagonistka izgubi družino in se mora naučiti preživeti. Glavna junakinja je biseksualka.)
  • Joy Demorra: Hunger Pangs (Satiričen roman o vampirjih in volkodalkih, v katerem so trije biseksualni/panseksualni liki v poliamornem razmerju. Izide letos v različicah z in brez erotičnih prozorov.)
  • Corrine Duyvis: Otherbound (Znanstvenofantastična zgodba o najstniku in najstnici iz vzporednih svetov, ki si delita misli. Protagonistka je biseksualka.)
  • Elizabeth Knox: The Vintner’s Luck (Zgodovinski roman, v katerem je protagonist v poliamornem razmerju z žensko in z angelom.)
  • David Levithan: Every day (Ljubezenski roman, v kateri se glavni junak vsak dan zbudi v drugem telesu.)
  • E.M. Lindsey: Inhumanity (Fantazijska zgodba o biseksualnem transspolnem volkodlaku in gejevskem lovcu na volkodlake, ki se zaljubita. Ni ravno vrhunec literarne umetnosti, je pa na voljo kot elektronska knjiga za zgolj en evro.)

KRIMINALKE IN TRILERJI

  • Stieg Larsson: Millennium (Dekle z zmajskim tatujem in preostali trije deli te serije spremljajo nenavadno raziskovalko in odločnega novinarja pri razkrivanju temačnih spletk in umorov. Raziskovalka je biseksualka.)

MLADINSKA KNJIŽEVNOST

  • Libba Bray: Beauty queens (Komičen roman o skupini najstnic, ki potujejo na lepotno tekmovanje, vendar pa njihovo letalo strmoglavi in morajo preživeti na samotnem otoku. Veliko junakinj je pripadnic različnih manjšin, med njimi biseksualka, lezbijka in transspolno dekle.)

POEZIJA

  • William Shakespeare: Sonnets / Soneti (Shakespeare je del svojih ljubezenskih sonetov namenil “temni dami” (“Dark Lady”), del pa neznanemu mladeniču (“Fair Youth”).)
  • Ashe Vernon: My mother didn’t know (Kratka kvir pesniška zbirka o začetkih ljubezenskega razmerja. Avtor_ica je aspolen_na in panseksualen_na.)
  • Ashe Vernon: Boatman (Kratka kvir pesniška zbirka o obupu, depresiji in o tem, kako rešiti samo_ega sebe. Avtor_ica je aspolen_na in panseksualen_na.)

DRAMATIKA

  • Abbé du Prat: Vénus dans le cloître / Venus in the cloister (Pogovor dveh nun, ki si pripovedujeta erotične in ljubezenske iz vsakdanjega samostanskega življenja, obe privlačijo moški in ženske.)

ANTOLOGIJE

  • Hope Nicholson (ur.): Secret loves of geek girls (Antologija kratkih avtobiografskih zgodb v prozi in stripu o ljubezenskih in spolnih pripetljajih geekovskih žensk, med katerimi so tudi biseksualke.)

STRIPI IN ROMANI V STRIPU

  • Sophie Campbell: Wet Moon (Serija romanov v stripu o skupini študentk v nenavadnem ameriškem mestu in njihovih prijateljstvih in razmerjih. Junakinje ne izgledajo kot seksi manekenke, ampak so zelo raznolikih stilov, postav, ras in spolnih usmerjenosti. Protagonistka je biseksualka, avtorica pa trans ženska.)
  • Charles Christensen (ur.): Anything that loves (Antologija žanrsko različnih kratkih stripov o biseksualnosti in ostalih (ne)identitetah na spektru privlačnosti do več spolov.)
  • Kieron Gillen, Jamie McKelvieYoung in Kate Brown: Avengers Vol. 2 (Strip o skupini mladih superjunakinj_ov, ki so vse_i LGBTQ, eden pa se eksplicitno razkrije kot bi.)

SPLETNI STRIPI

  • Danielle Corsetto: Girls with slingshots (Strip, ki je dest let spremljal vsakdanje prigode dveh najboljših prijateljic in njunega družabnega kroga. Ena izmed njiju je biseksualka v odprtem razmerju z aseksualko.)
  • Delidah: Elsewhere (Skupina pravljičnih bitij različnih spolov, ki se zapletajo v različne seksualne prigode.)

FENOVSKE ZGODBE

  • Of leaves and stars (Priljubljena zgodba o Siriusu in Remusu iz serije Harry Potter, postavljena v sodoben čas, večina likov je biseksualnih in/ali transspolnih, ena izmed avtoric je članica slovenske bi skupnosti)
Advertisements

Zine (izg. “zin”) izhaja iz okrajšave angleške besede za revijo, magazine, in tako že z imenom nakazuje, da gre za publikacijo manjšega formata in v manjši nakladi. O nakladi je pri zinih pravzaprav težko govoriti, saj gre za doma narejene knjižice, ki se jih sfotokopira v majhnem številu in ciljnemu bralstu podari, izmenja za druge zine ali proda za simbolično ceno, ki pokrije stroške izdelave. Namen zinov je prav ta, da so cenovno dostopni, neomejeni glede formata in jih torej lahko izdela prav vsak, in da izhajajo neodvisno in tako lahko obravnavajo teme, ki so preveč kontroverzne, neposredne ali nezanimive za klasične medije. Prav zato so bili zini v 90-ih še posebej priljubljeni v LGBT in feminističnih krogih in so tudi prve slovenske lezbične in gejevske publikacije nastajale v zinovski obliki. Danes zini mednarodno doživljajo ponoven razcvet na spletu.

Ker omogočajo hitro, enostavno in poceni prekinitev molka o določenih temah, nadaljujejo LGBT tradicijo in dajejo manjšinam glas, se nam je zdelo smiselno za eno izmed biseksualnih srečanj pripraviti delavnico zinov in nastale so pričujoče revijice, v katerih pripovedujemo svoje bi in trans zgodbe in delimo svoja mnenja o temah, ki so nam pomembne. V duhu dostopnosti in starih zinov poleg vsakega ponujamo še povezavo, iz katere si ga lahko prenesete in natisnete, Kitty pa je pripravila tudi mini vodič, kako zine natisniti in sestaviti.

 

a bi

A bi? [preberi] [natisni]

bi mitologija

Biseksualna mitologija [preberi] [natisni]

dobrodošli v moji omari

Dobrodošli v moji omari [preberi] [natisni]

does it really need a title

Does it really need a title? [preberi] [natisni]

ftm

Pan/FTM [preberi] [natisni]

knjige

Knjige [preberi] [natisni]

moj prvi bi zine

Moj prvi bi zine [preberi] [natisni]

nič več skrivanja

Nič več skrivanja [preberi] [natisni]

o nohtih in nohtnih poslikavah

O nohtih in nohtnih poslikavah [preberi] [natisni]

 

Že od otroštva ti je jasno, da ljubezen ne pozna meja, zakaj se torej ne bi smeli poročati vsi pari, ne glede na spol? Ne skrivaš tega, da si podpornica_k LGBT oseb, zato me res ne skrbi, kako se ti bom razkril_a. Ampak zame je razkritje vseeno pomemben trenutek, nekaj, kar naredim previdno in premišljeno, tudi če vem, da to najinega odnosa ne bo spremenilo. Kako mi lahko torej pomagaš, ko začnem pogovor o LGBT temah, in katerim napakam se je bolje izogniti?

1. Poslušaj me. Ne zasuj me s svojimi mnenji in z izkušnjami tvojih prijateljic lezbijk. Super je, da me podpiraš in mi daš to jasno vedeti, ampak to je moj trenutek, dovoli, da ti stvari opišem s svojimi besedami. Izkoristi razkritje kot odlično priložnost, da se zbližava in da se naučiš česa novega.

2. Ne govori o “njih”. Še posebej, če se ti še nisem razkril_a, je pomembno, da ne opisuješ LGBT skupnosti kot nekaj tujega, nekaj, kar obstaja izven tvojega in mojega vsakdanjika. Ker gre za zelo subtilno rabo jezika, se je tej napaki težje izogniti, ampak veliko lahko narediš že s tem, da ne uporabiš zaimka “oni” za geje in lezbijke, biseksualke_ce, aseksualke_ce, trans osebe in druge pripadnike mavričnega spektra, ampak jasno poimenuješ naše identitete. Na ta način vem, da ne predvidevaš, da nihče v tvojem življenju niti slučajno ne bi mogel biti LGBTQIA. Izogni pa se tudi posploševanju svojih izkušenj z LGBTQIA osebami, nismo namreč vse_i enake_i.

3. Brez zadrege uporabi besedo gej/lezbijka/biseksualka_ec/aseksualka_ec/transspolna oseba. Če si si blizu s kakšno LGBTQIA osebo, mi bo lažje, če to omeniš, vendar pa v pogovoru o njej_njem, uporabljaj pravo besedo za njeno_njegovo identiteto. Povedi kot “Moja sestra je … saj veš in je zelo srečna s svojo punco,” so sicer popolnoma razumljive, ampak preoblikovanje stavka, kot da je že sama beseda umazana, ima tudi svojo sporočilno vrednost. Neformalne besede gredo lažje z jezika, zato priporočam uporabo besed, kot so bi, as in trans, daleč pa se izogni besedam, ki so žaljive (peder), pretirano klinične (homoseksualec) ali preprosto napačne (transvestit).

4. Ne banaliziraj moje izkušnje. Primerjava spolne usmerjenosti s priljubljenim okusom sladoleda ni primerna, ker vendarle v naši družbi nimamo navade izobčiti, pretepati ali celo umoriti tistih, ki jim ni všeč vanilija. Njihova spolna usmerjenost morda ne vpliva na tvoj odnos do prijateljic_ev, vseeno pa je pomembna lastnost, o kateri smo me_i prisiljene_i razmišljati vsak dan. Ko se ti razkrijem, je to torej izkaz zaupanja, pogosto pa tudi politična gesta, glede katere mi je pomembno, da se strinjava.

5. Ne prisvajaj si naše izkušnje. Tudi če se strinjaš s kvir politično ideologijo, in s preseganjem predalčkov, ti kot heteroseksualni cis osebi beseda kvir ne pripada. Zavedaj se, da govoriš s priviligiranega položaja in morda nikoli ne boš razumel_a vsega, kar diskriminacija pomeni za nas.

6. Ne vmešavaj se v interne dileme LGBTQIA skupnosti/ne kritiziraj LGBTQIA gibanja. Čeprav se ti morda zdi, da se strinjaš z nekaterimi kritikami mejnstrim gejevskega gibanja, imej v mislih, da so dileme, kot je na primer, ali je prizadevanje za istospolne poroke asimilacijsko, nekaj, kar se tiče zgolj LGBTQIA oseb. Čeprav so kritike našega gibanja, da je preveč konzervativno, lahko mišljene dobronamerno, pustijo zelo grenak vtis, ko pridejo iz ust nekoga, ki se mu nikoli ni bilo treba boriti za določene pravice. Pusti nam, da se o smeri svojega gibanja odločimo same_i.

7. Ne pričakuj hvaležnosti. Sprejemati LGBTQIA osebo, kakršna je, bi moralo biti samoumevno, podpora naši skupnosti pa temeljiti na prepričanju v človekove pravice in ne našem izkazovanju hvaležnosti. Morda se zdi, da tega ni potrebno posebej poudarjati, vendar žal prevečkrat srečamo ljudi, ki nam odrečejo podporo, »ker je ne cenimo dovolj«.

8. Ne fetišiziraj LGBTQIA oseb. Zmeraj bom hvaležna_en za podporo, če nam jo nudiš iz pravega altruizma in ne zato, ker smo LGBT osebe tako zanimive in drugačne. »Moj prijatelj gej« ni modni dodatek ali dokazilo o tem, kako svobodomiseln_a si.

9. Ne razkrivaj me drugim proti moji volji. Razkritje je občutljivo dejanje in lahko ogrozi mojo varnost ali pripadnost določenim skupinam, vključno z mojo družino in delovnim mestom. Vprašaj me, kdo (lahko) ve za mojo identiteto in spoštuj mojo odločitev (morda sem na primer razkrit_a pred ljubljanskimi znankami_ci, v domači vasi pa ne in želim, da tako tudi ostane).

10. Ne pozabi na moje razkritje. Moja identiteta je zame pomembna in če boš kljub razkritju še naprej po svoje predvideval_a, katerega spola sem in osebe katerega spola so mi všeč, bom imel_a občutek, da me ne poslušaš in spoštuješ. Razkritja biseksualnih, aseksualnih in transspolnih identitet so s tega vidika lahko še težja kot gejevskih in lezbičnih. Če se ti razkrijem kot biseksualna ali aseksualna oseba, ne predvidevaj, da sem v resnici gej/lezbijka, ki svoje spolne usmerjenosti še ni popolnoma sprejel_a. Če se ti razkrijem kot transspolna oseba, začni uporabljati moje izbrano ime in zaimke.

Morda to zveni prestrogo ali prezahtevno, ampak ob upoštevanju zgornjih nasvetov lahko tvoje prejemanje razkritij postane veliko prijetnejše tako za tvoje LGBTQIA prijatelje_ice kot tudi zate. Želim ti torej veliko uspešnih razkritij in prijateljstev z LGBTQIA osebami.

cover size3

Slovenski Cosmopolitan je v julijski številki objavil članek »15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš)«, v katerem poleg nasvetov, kot so »[boginja seksa] zna poskrbeti, da moški cel dan sanja o njej«, zapove tudi naslednje:

»Boginja seksa se ne obremenjuje s tem, kdo jo privlači. […] Ljudje so ji pač všeč. In ona je všeč njim.

Če smo še malce strokovni – vemo, da je Freud že zdavnaj ugotovil, da se “vsi ljudje rodimo s predispozicijo za navezavo na oba spola, svojega ali nasprotnega, in da se dokončna izbira razvije preko vpliva okolja in zunanjih dejavnikov.

Odvisno od tega je tudi boginja seksa lahko bolj ali manj heteroseksualno ali (opa!) biseksualno usmerjena. Naj strokovno raz­pra­vo obeležim s tem neizpodbitnim dokazom: ena najbolj znanih in najlepših (in stereotipnih) predstavnic s tem zavidljivim statusom je Angelina Jolie.«

Preostanek članka je osredotočen na napotke o zadovoljevanju moških fantazij in potreb in ne pomisli, da bi ženska, ki jo privlačijo tudi ženske, morda želela spati tudi z njimi. Tako utrjuje dva stereotipa o biseksualkah:

  1. Biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak trik, ki bo pritegnil moške.
  2. Biseksualnost je posebno dražljiva in privlačna – tako kot veliko drugih medijev tudi Cosmopolitan biseksualnost hiperseksualizira.

Da Cosmopolitan biseksualnost po eni strani spodbuja, ker naj bi bila seksi, in hkrati privlačnosti do drugih žensk nima za legitimno, dokazuje še en članek iz iste številke, ki ženske, ki »sanjajo poredne sanje o punci« potolaži, da to »še ne pomeni tvoje (nove) spolne usmerjenosti. Ženska spolnost je manj toga kot moška, in zato ni nič čudnega, da ženske privlačijo ali celo vzburjajo druge ženske. To, da o nečem fantaziramo, še ne pomeni, da bomo fantazijo tudi uresničili« in kot rešitev te »težave« predlaga, da bralka sanje podrobno opiše svojemu partnerju z namenom, da ga bo vzburila.

Prikazovanje biseksualnosti v taki luči pa ni samo utrjevanje nadležnih stereotipov, ampak ima nevarne posledice. Raziskava The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey je pokazala, da je 74,9 % biseksualk žrtev spolnega nasilja, kar je več kot katera koli druga skupina na preseku spola in spolne usmerjenosti. Ne preseneča, da 95,5 % tega nasilja zakrivijo moški – če biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak nekaj, kar počnemo, da bi pritegnile moške, potem očitno že samo s tem, da se identificiramo kot biseksualke, sporočamo, da si ves čas želimo njihove pozornosti in da je vsakršna morebitna zavrnitev zgolj sprenevedanje. Hkrati pa v moških očeh postanemo tudi poosebitev fantazij o »svobodomiselnosti«, trojčkih z dvema ženskama in podobnem. Ti stereotipi pa ne vplivajo samo na večjo stopnjo spolnega nasilja nad biseksualkami, ampak tudi na njegove posledice – biseksualke so od vseh skupin ob razkritju preživetega nasilja deležne najmanj pozitivnih odzivov (kdo bi verjel ženski, ki tako »izziva«?) in hkrati doživljajo največ simptomov depresije in posttravmatskega stresa.

Poleg tega Cosmopolitan ženskam, ki bi se na podlagi privlačnosti, ki jo doživljajo, lahko identificirale kot biseksuake, takšno samoidentifikacijo preprečuje neposredno na individualni ravni (to, da so ti všeč tudi ženske, nič ne pomeni!) in posredno na ravni biseksualnosti kot take, ki ni več spolna usmerjenost ali identiteta, ampak je banalizirana v vabo za moške. Posledično je (morebitnim) biseksualkam tudi onemogočen dostop do virov in skupnosti, ki bi jim lahko pomagali osmisliti lastne izkušnje in jih opolnomočili.

Cosmopolitan je tako nazoren prikaz družbenega odnosa do biseksualnosti in krati opomnik, da moramo tudi vsebine, ki bi jih kot posamične bilo enostavno odpisati kot nepomembne, obravnavati kritično, saj utrjujejo splošno razširjeno bifobijo in imajo negativen vpliv na svojo (biseksualno in ostalo) publiko.

Viri:
– Marta Lamovšek: 15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš). Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/15-skrivnosti-boginje-seksa-ali-kako-to-postanes/
– Petra Arula: Ali sem dovolj ozka? + 6 drugih skritih skrbi zaradi seksa!. Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/ali-sem-dovolj-ozka-6-drugih-skritih-skrbi-zaradi-seksa/
– Mikel L. Walters et al.: The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey: 2010 Findings on Victimization by Sexual Orientation. Atlanta, Georgia: National Center for Injury Prevention and Control Centers for Disease Control and Prevention, 2013.
-Susan M. Long et al.: Women’s Experiences of Male-Perpetrated Sexual Assault by Sexual Orientation. Violence and Victims, letnik 22, številka 6, 2007. (684–701).

V prejšnjem prispevku je Kitty opisala bolezen AIDS in virus HIV iz mikrobiološkega stališča. Če vas zanima kako virus deluje, kako se prenaša in kje se lahko testirate, vsekakor poglejte njen prispevek. Ker pa relativno kratka zgodovina HIV-a predstavlja izredno zanimivo zgodbo o človeštvu, o obupu in stigmah, hkrati pa tudi o napredku medicine, znanosti in o evoluciji, se mi zdi vredno posvetiti en prispevek še tej zgodovini.

Bolezen AIDS je bila prvič opisana junija 1981, ko je nenavadno veliko število mladih homoseksualnih, biseksualnih in drugih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), v ZDA zbolelo za sicer redkimi pljučnimi boleznimi, oportunističnimi okužbami in redko obliko raka (Kaposijev sarkom), za katere je bilo znano, da se pojavljajo pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom. V medicini je zavladala zmeda, med geji pa panika, saj nihče ni vedel, kaj bolezen povzroča ali kako se prenaša. Prvotne teorije so predvidevale spolno prenosljivo okužbo ali pa so krivile kar sam gejevski življenjski slog, ki je v 70-ih v Ameriki končno doživel osvoboditev (stonewallski upor leta 1969 velja za začetek boja za pravice LGBT skupnosti, teren pa sta predhodno pripravili seksualna revolucija in hipijevska kultura), žal pa je bil povezan tudi z nekaterimi tveganimi praksami, kot je pogosto menjavanje partnerjev in rekreativno uživanje drog. Bolezen so tako najprej poimenovali GRID (gay related immuno deficiency) in je že od prvih opisov bila povezana z družbeno občutljivimi temami, zato si je hitro pridobila močno stigmo.

K stigmi in politični konotaciji so dodatno pripomogli nadaljnji odkriti primeri bolezni, ki so pokazali, da nikakor ni omejena na homoseksualne moške, pač pa se pogosto pojavlja tudi pri osebah s hemofilijo, uživalkah_cih heroina in priseljenkah_cih s Haitija. Nekateri so zato v tem obdobju bolezen imenovali H4, Haitske_i priseljenke_ci pa so bile_i podvržene_i hudi diskriminaciji, številne_i so izgubile_i službe in domove, ker so bile_i okrivljene_i za prenos bolezni v ZDA. Nepravično okrivljeni za širjenje bolezni v Ameriki* so bili tudi biseksualni moški, še posebej poročeni MSM, ki naj bi omogočili prenos okužbe na heteroseksualno populacijo, kljub temu, da je virus bil že od samih začetkov prisoten tudi tam. Biseksualna skupnost je pravzaprav odigrala pomembno vlogo pri oblikovanju kriznih in preventivnih ukrepov in pri vključevanju žensk v te ukrepe. Avgusta 1982 je bolezen dobila uradno ime AIDS, v naslednjih dveh letih pa so znanstvenice_ki ugotovili, kako se prenaša in kaj jo povzroča. Kazalo je, da bo v najkasneje dveh letih možno razviti cepivo in bo s tem zgodba zaključena, ampak kot vemo, žal ni bila.

Pa pustimo napeto zgodbo v 80-ih in poglejmo v biologijo in evolucijo HIV-a. Ta virus uvrščamo med lentiviruse, ki spadajo v širšo skupino retrovirusov. To pomeni, da vsebujejo dedni material v obliki RNA in ne DNA kot večina živih bitij. Da se virusna RNA lahko namnoži v človeških celicah, se mora najprej prepisati v DNA, zato virus prinese svojo lastno “strojno opremo” (encim reverzno transkriptazo), ki to prepisovanje izvrši. Ker pa je reverzna transkriptaza precej nenatančna, pride pri prepisovanju pogosto do napak, kar vodi v mutacije virusa in tako v eni okuženi osebi lahko najdemo več podtipov virusa, ker je ta od okužbe že mutiral. Mutacije poskrbijo, da se površina virusa ves čas spreminja, kljub temu da njegova funkcija ostaja ves čas enaka**, spremenljiva površina virusa pa pomeni, da proti njemu ne moremo razviti učinkovitega cepiva. Vsega tega ob odkritju HIV-a seveda še niso vedeli.

So pa z veliko hitrostjo nadaljevali raziskovanje izvora virusa. Ravno zaradi številnih mutacij pri podvojevanju virusnega dednega zapisa lahko med seboj primerjamo viruse iz različnih okuženih oseb (iz različnih delov sveta) in iz razlik ali podobnosti med njimi izračunamo, kdaj se je virus prvič pojavil v neki populaciji. Tako lahko vidimo npr. podobnosti med virusom HIV na Haitiju in v ZDA (kar seveda nikakor ne upravičuje rasističnega odnosa do priseljencev), največjo raznolikost virusa pa opazimo na afriški celini. Iz tega sklepamo, da se virus tam pojavlja in spreminja že najdalj, torej da se je prvič pojavil tam (a seveda ni bil opažen v zahodnem svetu, dokler niso za njim začeli zbolevati beli moški).

Najstarejši znani primeri okužb s HIV-om izvirajo iz petdesetih let dvajsetega stoletja, torej več kot dvajset let pred prvimi opisi AIDS-a, čeprav so bili odkriti šele kasneje v ohranjenih tkivih. Dvajsetletna razlika niti ni presenetljiva, če upoštevamo, da ima virus zelo dolgo inkubacijsko dobo, torej čas od okužbe do pojava znakov bolezni. Bolj presenetljivo je, da lahko iz razlik, ki so jih odkrili v teh najstarejših primerkih HIV-a, izračunamo, da se je virus prvič pojavil med ljudmi verjetno že v začetku dvajsetega stoletja. Pred tem se je virus razvijal v opicah ‒ danes so poznani virusi SIV (opičja oblika HIV-a) pri mnogih vrstah afriških opic. Najbolj soroden človeškemu je SIV pri šimpanzih, ki so občasen plen in hrana nekaterih ljudstev v centralni Afriki.

Najverjetneje je torej pri šimpanzih prišlo do nekaterih mutacij, ki slučajno omogočajo preživetje virusa tudi v človeškem telesu, potem pa se je nek lovec med rezanjem svežega šimpanzjega mesa urezal in tako je njegova kri prišla v stik z okuženo opičjo krvjo. Razlika med šimpanzom in človekom je sicer za virus po navadi nepremostljiva, o čemer pričajo številne zaznane okužbe Afriških lovcev z različnimi opičjimi virusi, ki nikoli ne privedejo do epidemij (danes lahko takšne dogodke medvrstnega prenosa zaznamo že takoj, ko se zgodijo). V tem primeru pa je virus imel srečo, da je naletel ravno na prave mutacije in pravega gostitelja, da se je lahko razmnožil in razširil***. Virus je imel srečo tudi, da se je v tistem času dogajala precej intenzivna kolonizacija in hiter urbani razvoj Afrike z delovnimi taborišči v Kongu, ki so bila polna gradbenih delavcev pa tudi spolnih delavk, ki so jih načrtno spodbujali, da bi zagotovili zadovoljstvo fizičnih delavcev. Sodelovali so tudi francoski delavci iz Haitija, ki so se v šestdesetih potem vračali v svojo domovino. Hkrati se je poleg seksualne revolucije po vietnamski vojni v 70-ih povečala dostopnost heroina v ZDA, kar je povečalo možnost prenosa z nesterilnimi iglami uživalk_cev drog, še dodatno pa je širjenje virusa pospešilo približno v tistem času razvito zdravilo za hemofilijo, ki temelji na dejavnikih, izoliranih iz človeške krvi. Ob odsotnosti ustreznih testov za (takrat nepoznan) virus so tako tudi zdravila in transfuzije prispevale k širjenju bolezni.

AIDS predstavlja torej zelo zanimivo epidemiološko zgodbo, ki je hkrati izredno poučna tudi s stališča človeških odnosov in politik. Kaže nam, kako ranljivi smo lahko ljudje kot vrsta, a hkrati daje upanje, da smo sposobni razviti zdravila in obrambe tudi proti sovražnikom, ki jih še ne poznamo. Virus HIV se je pojavili v situaciji, ko je več naključnih dejavnikov lahko privedlo do njegovega hitrega širjenja, mi pa nismo imeli nad temi dejavniki nobenega nadzora in nobenega védenja o virusu. V osemdesetih je virus povzročil eno najhujših sodobnih pandemij človeštva in pustil močan pečat in stigmo, ki verjetno še nekaj desetletij ne bo izginila. Medicina pa je medtem napredovala do točke, kjer lahko virus obvladamo, čeprav ga pozdraviti še ne moremo. Smo se naučili dovolj, da bomo bodoče viruse ustavili, še preden pride do pandemij? Ali pa bomo tudi za naslednjo pandemijo okrivili družbeno najranljivejše skupine?

Priporočeni dodatni viri (v angleščini):

Strokovni pregledni članek: Sharp, P. M., Hahn, B. H.: Origins of HIV and the AIDS pandemic. Cold Spring Harb Perspect Med 2011;1,a006841 (dostopen tukaj)

Časovnica AIDS-a: tukaj

Še nekaj odgovorov na vprašanja o AIDS-u in HIV-u: tukaj

Članek na wikipediji: History of HIV/AIDS

Radijska oddaja RadioLab na temo izvora: Patient zero updated

Dokumentarni film The Age of AIDS: javno dostopen

*Podobna stigma biseksualnih moških velja tudi pri nas in ni vezana zgolj na obdobje osemdesetih, pač pa se pojavlja še danes. Statistika, ki potrjuje večino okužb pri MSM, pa je vezana na zahodni svet – če upoštevamo ves svet, je večina okužb posledica heteroseksualnega prenosa (spolni odnos med partnerjema različnega spola).

**Pravzaprav številne mutacije vodijo v nefunkcionalne oblike virusa, ki pa hitro izginejo, saj se ne morejo namnožiti.

***Prenos se je verjetno zgodil večkrat, zato ločimo med virusoma HIV-1 in HIV-2 ter različnimi podtipi teh virusov. Večina podtipov je omejenih na manjše populacije v Afriki, le podtip HIV-1 M (main, ang. glavni) je odgovoren za 99 % okužb po svetu.