Archives for category: feminizem

Sinoči se je v oddaji Tarča med drugim pod pretvezo uravnoteženega novinarstva in odpiranja perečih tem razpravljalo tudi o tem, kdaj se začne življenje in ali je slovenska zakonodaja glede splava preveč liberalna. Ampak pri splavu nobeno od teh vprašanj ni zares važno. Važni sta samo naslednji dve stvari:

  1. Nihče nima pravice do tujega telesa. Ne zarodek in ne odrasla oseba, četudi gre za življenje in smrt. Zato niti ni pomembno, kdaj se začne človeško življenje in kdaj zarodek postane otrok. Če se moja sestra ponesreči ali zboli in sem jaz edina, ki bi ji z donacijo organa lahko rešila življenje, me nihče ne more prisiliti v doniranje. In tako kot me nihče ne sme prisilno uspavati in mi vzeti ledvice, me nihče ne sme prisiliti, da donosim otroka. Temu se reče pravica do odločanja o lastnem telesu.
  2. Splava ni mogoče ustaviti. Mogoče ga je prepovedati, ampak to še nikoli v zgodovini ni preprečilo nosečim osebam, da ga ne bi delale. Splav v ilegali še vedno obstaja, le da je naenkrat drag, nezanesljiv in pogosto življenjsko nevaren. Vprašanje torej ni, ali sprav ustaviti ali ne, ker slednje pač ni mogoče. Vprašanje je, ali dovolj sovražimo ženske, da smo jih za sprejemanje avtonomnih odločitev in »grešna dejanja« pripravljeni kaznovati z globami, zaporom, boleznijo, smrtjo.

Vsa ostala vprašanja so nepomembna.

cover size3

Slovenski Cosmopolitan je v julijski številki objavil članek »15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš)«, v katerem poleg nasvetov, kot so »[boginja seksa] zna poskrbeti, da moški cel dan sanja o njej«, zapove tudi naslednje:

»Boginja seksa se ne obremenjuje s tem, kdo jo privlači. […] Ljudje so ji pač všeč. In ona je všeč njim.

Če smo še malce strokovni – vemo, da je Freud že zdavnaj ugotovil, da se “vsi ljudje rodimo s predispozicijo za navezavo na oba spola, svojega ali nasprotnega, in da se dokončna izbira razvije preko vpliva okolja in zunanjih dejavnikov.

Odvisno od tega je tudi boginja seksa lahko bolj ali manj heteroseksualno ali (opa!) biseksualno usmerjena. Naj strokovno raz­pra­vo obeležim s tem neizpodbitnim dokazom: ena najbolj znanih in najlepših (in stereotipnih) predstavnic s tem zavidljivim statusom je Angelina Jolie.«

Preostanek članka je osredotočen na napotke o zadovoljevanju moških fantazij in potreb in ne pomisli, da bi ženska, ki jo privlačijo tudi ženske, morda želela spati tudi z njimi. Tako utrjuje dva stereotipa o biseksualkah:

  1. Biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak trik, ki bo pritegnil moške.
  2. Biseksualnost je posebno dražljiva in privlačna – tako kot veliko drugih medijev tudi Cosmopolitan biseksualnost hiperseksualizira.

Da Cosmopolitan biseksualnost po eni strani spodbuja, ker naj bi bila seksi, in hkrati privlačnosti do drugih žensk nima za legitimno, dokazuje še en članek iz iste številke, ki ženske, ki »sanjajo poredne sanje o punci« potolaži, da to »še ne pomeni tvoje (nove) spolne usmerjenosti. Ženska spolnost je manj toga kot moška, in zato ni nič čudnega, da ženske privlačijo ali celo vzburjajo druge ženske. To, da o nečem fantaziramo, še ne pomeni, da bomo fantazijo tudi uresničili« in kot rešitev te »težave« predlaga, da bralka sanje podrobno opiše svojemu partnerju z namenom, da ga bo vzburila.

Prikazovanje biseksualnosti v taki luči pa ni samo utrjevanje nadležnih stereotipov, ampak ima nevarne posledice. Raziskava The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey je pokazala, da je 74,9 % biseksualk žrtev spolnega nasilja, kar je več kot katera koli druga skupina na preseku spola in spolne usmerjenosti. Ne preseneča, da 95,5 % tega nasilja zakrivijo moški – če biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak nekaj, kar počnemo, da bi pritegnile moške, potem očitno že samo s tem, da se identificiramo kot biseksualke, sporočamo, da si ves čas želimo njihove pozornosti in da je vsakršna morebitna zavrnitev zgolj sprenevedanje. Hkrati pa v moških očeh postanemo tudi poosebitev fantazij o »svobodomiselnosti«, trojčkih z dvema ženskama in podobnem. Ti stereotipi pa ne vplivajo samo na večjo stopnjo spolnega nasilja nad biseksualkami, ampak tudi na njegove posledice – biseksualke so od vseh skupin ob razkritju preživetega nasilja deležne najmanj pozitivnih odzivov (kdo bi verjel ženski, ki tako »izziva«?) in hkrati doživljajo največ simptomov depresije in posttravmatskega stresa.

Poleg tega Cosmopolitan ženskam, ki bi se na podlagi privlačnosti, ki jo doživljajo, lahko identificirale kot biseksuake, takšno samoidentifikacijo preprečuje neposredno na individualni ravni (to, da so ti všeč tudi ženske, nič ne pomeni!) in posredno na ravni biseksualnosti kot take, ki ni več spolna usmerjenost ali identiteta, ampak je banalizirana v vabo za moške. Posledično je (morebitnim) biseksualkam tudi onemogočen dostop do virov in skupnosti, ki bi jim lahko pomagali osmisliti lastne izkušnje in jih opolnomočili.

Cosmopolitan je tako nazoren prikaz družbenega odnosa do biseksualnosti in krati opomnik, da moramo tudi vsebine, ki bi jih kot posamične bilo enostavno odpisati kot nepomembne, obravnavati kritično, saj utrjujejo splošno razširjeno bifobijo in imajo negativen vpliv na svojo (biseksualno in ostalo) publiko.

Viri:
– Marta Lamovšek: 15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš). Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/15-skrivnosti-boginje-seksa-ali-kako-to-postanes/
– Petra Arula: Ali sem dovolj ozka? + 6 drugih skritih skrbi zaradi seksa!. Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/ali-sem-dovolj-ozka-6-drugih-skritih-skrbi-zaradi-seksa/
– Mikel L. Walters et al.: The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey: 2010 Findings on Victimization by Sexual Orientation. Atlanta, Georgia: National Center for Injury Prevention and Control Centers for Disease Control and Prevention, 2013.
-Susan M. Long et al.: Women’s Experiences of Male-Perpetrated Sexual Assault by Sexual Orientation. Violence and Victims, letnik 22, številka 6, 2007. (684–701).

Ta teden smo se tri Kvartirovke_ci udeležile_i mednarodne konference Ženske 20 let po Pekingu na Brdu pri Kranju v organizaciji Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v sodelovanju z društvom Ženski lobi Slovenije. Udeležilo se ga je približno 150 oseb.

Namen konference je bil pregled dogajanja zadnjih dvajsetih let na področju enakosti spolov v Sloveniji in priprava manifesta za prihodnost. 150 udeleženk iz vladnih in nevladnih organizacij ter akademske sfere je razpravljalo o ženskah in zakonodaji, politični zastopanosti, ekonomskem položaju in revščini, zasebnem življenju, nasilju ter spolnih in reproduktivnih pravicah.

Najbolj nas je navdušil prispevek Barbare Rajgelj v panelu o izzivih za prihodnost, ki je opozorila, da se mora žensko gibanje povezati z drugimi manjšinami in razširiti spekter problematik, s katerim se ukvarja. Kot edina govorka na konferenci je omenila položaj transspolnih (tudi nebinarnih) oseb in zahtevala opredelitev spolne identitete v ustavi kot pred diskriminacijo zaščitene osebne okoliščine ter pravice do brezpogojne pravne spremembe spola, do samoodločanja o lastnem telesu, do oploditve z biomedicnsko pomočjo in do splava, poudarila pa je tudi pomen pravne ureditve položaja samskih oseb.

Na pomen preseganja binarnosti in cisnormativnosti v feminizmu smo opozorile_i tudi same_i, najbolj ponosne_i pa smo na svoj prispevek k Feminističnemu manifestu 2014, v uvodu katerega sta na podlagi našega predloga med osebne okoliščine, ki jih je potrebno zakonsko zaščititi pred diskriminacijo, vključena tudi spolna identiteta in spolni izraz, v razdelek o spolnem in reproduktivnem zdravju pa so kot manjšine, ki zahtevajo posebno pozornost, bile na podlagi našega komentarja dodane lezbijke, biseksualke in trans ženske. Kot uspeh pa razumemo že samo poimenovanje manifesta, saj so pobudnice v izhodišču razmišljale tudi o drugih možnostih (naprimer Ženski manifest, Manifest za enakost spolov).

Konferenca nas je navdušila z velikim številom izjemnih žensk, ki se vsaka na svojem področju borijo za večjo enakost spolov v Sloveniji . Ker so bili občutki velike večine prisotnih oseb vzajemni, smo sklenile, da to ne sme biti konec, ampak šele začetek našega povezovanja. S tem v mislih smo se strinjale, da bomo v prihodnosti sodelovale in organizirale akcije ter vsakoletno srečevanje. Konferenco smo zapustile_i polne_i upanja, da bo v prihodnosti slovensko feministično gibanje še bolj vključujoče in intersekcionalno.

Ada Černoša, Ana Grm in Anja Koletnik

Povezave:
Novica na strani Ministrstva za delo, družino,socialne zadeve in enake možnosti
Feministični manifest in sklepi konference

Diskurze o feminizmih v današnjih časih srečujemo marsikje, kar nikakor ni le zaželeno, temveč tudi potrebno, saj feminizmi poudarjajo in ponazarjajo neenakosti v razmerjih moči med družbenimi skupinami. (Pre)pogosto pa te ponazoritve in ubeseditve, ki sicer temeljijo na vrednotah družbene enakopravnosti, prispevajo k izključevanju nekaterih identitet in družbenih skupin. Povedano natančneje, (pre)mnogo feminizmov je prežetih z biološkim determinizmom in zato s cisseksističnimi izrazi (npr. biološka ženska/moški, enačenje oseb z genitalijami; ženska je maternica, izključevanje transspolnih žensk iz feminističnih diskurzov na osnovi predpostavk o njihovih genitalijah itd.). Naj razložim.

Biološki determinizem je skupek postavk in prepričanj, da imajo elementi telesnosti hieararhično večvreden, skoraj dogmatski položaj, ki ga ni mogoče prespraševati, saj gre vendarle za naravo. Anatomija, kromosomi, genotipi itd. so videni kot determinante identifikacij in vedenja ljudi, vse v okviru binarnega spolnega sistema. Biološki deterministi trdijo, da spolna identiteta osebe izhaja izključno iz njene/njegove telesnosti; telo je tisto, ki določa spolno identiteto in narekuje družbeno primerne spolne vloge. Mnogo oseb dejansko čuti, da se njihova spolna identiteta ter prevzete spolne vloge skladajo z družbenimi pričakovanji in normami glede tega, katera telesa naj bi imela katere identitete. Te osebe so cisspolne; njihova spolna identiteta se ujema z družbenimi pričakovanji o spolu, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, same pa zaradi tega ujemanja ne doživljajo nobenih frustracij ali disforije. V nasprotju s cisspolnimi osebami pa transspolne na osnovi spola, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, in družbenih norm, ki izhajajo iz tega spola, doživljajo neujemanje in disforijo med svojo spolno identiteto in družbenimi pričakovanji glede njihove spolne identitete in spolnih vlog, ki jih prevzemajo. Biološki deterministi torej zagovarjajo, da sta spol, ki je osebi pripisan ob rojstvu, in njena/njegova spolna identiteta neločljiva in medsebojno odvisna. Družbeni konstruktivisti/-ke, poststrukturalisti/-ke in/ali transfeministke/-i se s tem ne strinjamo. Transfeminizem zahteva, da s(m)o osebe prepoznane kot to, kar smo, brez vprašanj ali namigovanj na anatomijo, obliko ali videz našega telesa. Transfeminizem zahteva prepoznanje in upoštevanje vseh žensk. Tudi tistih s penisi. Transfeminizem zahteva feminizme brez cisseksizma.

O temah dekonstrukcije skoraj ni mogoče razpravljati brez omembe Judith Butler, ki je v queer teorijo uvedla koncept performativnosti spolov. Butler trdi, da ne obstaja originalna ali naravna različica spola, temveč se vse verzije (re)producirajo znotraj diskurzov, normative pa tvorijo hegemonske družbene skupine, ki imajo največ družbene in politične moči. Za Butler je tako sama snovnost, materialnost telesa (kar cisnormativna družba razume in (si) predstavlja kot biološki spol) diskurzivna, kar trdi tudi o družbenih spolih, prav tako pa obe kategoriji označi za družbena konstrukta. Spoli (biološki in družbeni) so torej performativni; spoli in spolne identitete se (p)otrjujejo med dejanji, nobena identiteta pa ne obstaja onkraj diskurza in performativnosti. Prav med performativnostjo se tako tvorijo hegemonske družbene spolne norme, hkrati pa dejstvo, da ne obstaja nobena originalna verzija spola ali spolne identitete, nudi neskončne možnosti subverzivnosti do družbenih norm. In prav ta subverzivnost se manifestira tudi v obliki transspolnih identitet, ki niso nič bolj ali manj naravne kot cisspolne, imajo pa manj družbene moči, saj niso večinske in zato tudi ne normativne. Pozicioniranje v cisspolnih privilegijih in neenakovredno razporejena družbena moč v razmerju s transspolnimi osebami se izraža v raznih oblikah diskiminacije, med njimi tudi v cisseksizmu.

Cisseksizem je seksizem, zasnovan na biološkem determinizmu. Norma cisseksizma je cisspolnost – binarna delitev ljudi na moške in ženske na osnovi ob rojstvu določenega spola. Cisseksizem zato izključuje vse transspolne osebe, ne glede na to, kje vzdolž ali zunaj trans spektra se identificirajo, saj predpostavlja, da osebna spolna identiteta izhaja iz človekove telesnosti, kar pa ne drži za transspolne (in druge) osebe. Opozorila, da cisseksizem nima mesta v feminizmih, so zato osrednjega pomena; feminizem, ki daje več družbene moči nekaterim osebam (cisspolnim) kot drugim (transspolnim), namreč ni v skladu z osnovnimi vrednotami in etičnimi postavkami feminizma, ki (naj bi) se zavzema(l) za enakovrednost in legitimnost vseh. Raje kot biti cisseksistični, naj vsi sodobni feminizmi splošno razširjeno in sprejeto dejstvo, da so spoli in spolne identitete družbeni konstrukti, aplicirajo pri prevpraševanju vseh esencializmov, tudi biološkega determinizma. Večina feminizmov je namreč zasnovana na tezi, da je družbeni spol družbeni konstrukt, iz te postavke pa izhajajo feministični argumenti proti patriarhatu in mizoginiji. Transfeminizem pa opozarja, da (naj) bi bil v skladu s feminističnimi držami tudi biološki spol množično prepoznan kot družbeni konstrukt, kar služi kot osnova za boje s transmizoginijo. Najbrž želimo vse/vsi živeti v družbi, kjer so vse osebe, njihove spolne identitete in spolni izrazi prepoznani kot legitimni, brez diskriminatornih in izključujočih poskusov legitimiranja oseb na podlagi njihovih teles.

Anja Koletnik, mag. študijev spola

Objavljeno tudi na spol.si: http://spol.si/blog/2014/11/13/cisseksizem-ni-feminizem/