Znotraj aseksualne skupnosti že več kot petnajst let poteka živahna debata o različnih vidikih te spolne usmerjenosti, ker pa zaradi jezikovnih ovir razprave v angleščini niso dostopne vsem, se nam v Kvartirju zdi pomembno, da so informacije o aseksualnosti na voljo tudi v slovenščini. Vendar pa je med množico populističnih besedil v slovenščini težko najti tista, ki ne temeljijo na zmotah, zato smo pripravile_i nabor člankov, ki so jih napisale_i članice_i aseksualne skupnosti, in znanstvenih del o aseksualnosti.
Zaradi hitrega razvoja LGBTQIA konceptov in besedišča viri, ki so nastali pred zgolj nekaj leti, morda niso več popolnoma zanesljivi, a ostajajo dobro izhodišče za nadaljnje slovenske razprave o aseksualnosti, razen enega pa so vsi tudi javno dostopni na spletu.

ŸKaj je aseksualnost? (Aseksualnost – slovenski forum)
Predstavitev različnih definicij aseksualnosti in z aseksualnostjo povezanih konceptov.

Slovarček (Aseksualnost – slovenski forum)
Slovenski prevodi z aseksualnostjo povezanega besedišča in kratke razlage.

Aseksualnost (blog Glavca)
Osnovna definicija aseksualnosti in aseksualnega odnosa do razmerij in spolnosti.

Kaj je spolna privlačnost? (Kvartirjev blog)
Aseksualne osebe so tiste, ki ne doživljajo spolne privlačnosti, ampak kako razložiti spolno privlačnost? Članek analizira trenutno najbolj razširjeno definicijo.

Oblikovanje aseksualne skupnosti v Sloveniji (blog revije Narobe)
Predstavitev ciljev in dejavnosti slovenske aseksualne skupnosti iz leta 2012.

Identiteta in skupnost (blog Glavca)
O funkcijah (in omejitvah) identitetnih oznak, o odgovoru na dilemo »ali sem aseksualna_en?« in mestu aseksualnosti znotraj LGBTQI(A) skupnosti.

Neumnosti demiseksualnosti (Kvartirjev blog)
Kratka predstavitev demiseksualnih identitet.

Aseksualni simboli (Aseksualnost – slovenski forum)

Kaj je spolna privlačnost? (Aseksualnost – slovenski forum)
Prevod angleškega članka o odraščanju kot aseksualna in/ali aromantična oseba, ki ne razume privlačnosti, ki jo začnejo doživljati vrstnice_ki, in o pomenu definicij.

O kompromisih glede seksa v mešanih razmerjih (Aseksualnost – slovenski forum)
Prevod angleškega članka o entuziastičnem privoljenju in o tem, zakaj škodljivo aseksualnim osebam svetovati, naj se »prilagodijo« in imajo spolne odnose s svojimi partnerkami_ji, čeprav si same tega ne želijo.

O spregledani barvi v mavrici (revija Narobe, št. 17)
Povzetek diplomske naloge Seks? Ne hvala. Aseksualnost kot spolna praksa, usmeritev in identiteta in intervjujev s slovenskimi aseksualkami_ci.

Aseksualnost kot družbeni fenomen (radio Ars)
Intervju s Tanjo Kovačič o družbenih aspektih aseksualnosti in o raziskavi, ki jo je izvedla v okviru svoje diplomske naloge.

Tanja Kovačič: Seks? Ne hvala. Aseksualnost kot spolna praksa, usmeritev in identiteta
Diplomska naloga o zgodovini aseksualnosti in raziskava družbenih in osebnih vidikov aseksualnosti med slovensko aseksualno skupnostjo.

Matevž Gotovnik: Družbena konstrukcija aseksualnosti
Diplomska naloga o medikalizaciji in stigmatizaciji aseksualnosti v heteronormativni družbi ter o oblikovanju aseksualne identitete.

Tanja Kovačič: Biti aseksualen v heteronormativni seksualizirani družbi – individualne in skupinske strategije soočanja s stigmo (revija Etnolog, letnik 22)
Znanstveni članek analizira strategije soočanja s stigmo na podlagi intervjujev s slovenskimi aseksualkami_ci.

Advertisements

Aseksualne osebe so osebe, ki ne občutijo spolne privlačnosti. Kaj pa je spolna privlačnost? Zelo jasna in splošno znana definicija tega pojma nam manjka, saj jo osebe, ki jo občutijo (aloseksualne osebe) jemljejo za tako samoumevno, da je ne znajo definirati, po drugi strani pa je osebe, ki je ne občutijo, prav tako ne morejo definirati. Definicija, ki se zadnje čase najpogosteje pojavlja v aseksualni skupnosti je: spolna privlačnost je občutek potrebe, vezan na spolnost in usmerjen v specifično osebo, ni pa odziv na spolno dejanje. To definicijo bi želel tukaj dekonstruirati, torej premisliti, kaj pomeni vsak njen del in zakaj je pomemben.

Občutek potrebe …

Občutek in ne dejanska nujnost ukrepanja. Kot vsako drugo čusvo je tudi spolna privlačnost odvisna od drugih stvari, ki jih doživljamo, in predvsem so vsa dejanja, ki iz tega čustva sledijo, omejena s številnimi drugimi čustvi in racionalnim premislekom. Ne pristopimo k vsaki osebi, ki je spolno privlačna. Lahko bi celo rekel, da si (na racionalnem nivoju) niti ne želimo pristopiti k vsaki osebi, ki je spolno privlačna. Še posebej pa ne vodi vsaka interakcija s spolno privlačno osebo v dejanski spolni odnos in za spolni odnos imamo lahko številne druge motivacije. Logično, itak. Zakaj sploh to poudarjam? Ker moramo za normalno delovanje družbe omejevati svoja čustva in ravnati racionalno, imajo aloseksualne osebe pogosto občutek, da aseksualne osebe samo preveč potlačijo svojo privlačnost ali jo racionalno omejijo in se odločijo za spolno vzdržnost. Definicija aseksualnosti se ne nanaša na odločitev o spolni vzdržnosti, temveč na odsotnost občutka privlačnosti.

Najlažje je to povzeti s shemo. Na levi so predstavljene nekatere možne motivacije za spolni odnos, npr. prijetni fizični občutki, želja po otroku, želja ugoditi partnerki_ju … Ena izmed teh motivacij je tudi spolna privlačnost, ta in samo ta manjka pri aseksualnih osebah. Lahko si predstavljamo, da se motivacije med seboj seštevajo in filtrirajo čez nek odločitveni center, ki upošteva tudi možne negativne posledice odnosa, npr. neprijetne fizične občutke, strah pred okužbami, družbeno nesprejemljivost določenega spolnega odnosa itd. Motivacije in demotivacije so lahko racionalne ali čustvene, zavedne ali nezavedne in se pri različnih osebah pojavljajo z različno intenziteto ali v različnih obdobjih in pogojih, zato na koncu tudi čustvujemo in ravnamo različno.

shema

… vezan na spolnost …

Spolna privlačnost se razlikuje od drugih privlačnosti, npr. romantične, estetske, čutne ali intelektualne, ker se realizira na enega od sledečih načinov: kot želja po spolnem odnosu ali pa kot fizičen občutek v genitalijah. Naj opomnem, da pri osebah s penisom to ne pomeni nujno erekcije.

… usmerjen v specifično osebo …

Kadar je spolna privlačnost vezana na željo po spolnem odnosu imamo včasih težave z razlikovanjem med privlačnostjo in drugimi motivacijami, saj jih ne analiziramo in seštevamo zavedno. Specifična oseba nam je lahko všeč iz različnih razlogov, lahko je privlačnost povezana z videzom, glasom, osebnostjo ali s čim drugim, v vsakem primeru pa mora privlačnost biti lastnost določene osebe. Občutek potrebe po spolni zadovoljitvi, ki ni usmerjen v specifično osebo, imenujemo libido ali spolna sla. Če te nekdo spolno privlači, morajo nujno obstajati tudi osebe, ki te ne.

Ločimo tudi primarno in sekundarno spolno privlačnost. Primarna je “ljubezen na prvi pogled”, odvisna zgolj od lastnosti objekta. Sekundarna je privlačnost, ki se pojavi šele, ko se med subjektom in objektom ustvari nek intimen odnos. Ta odnos je lahko romantičen, prijateljski, delovni ali karkoli drugega, predpogoj je le, da se osebi dobro poznata. Tudi sekundarna privlačnost je vezana na lastnosti objekta in je specifična, ne pojavi se torej do vsake osebe, s katero navežemo intimen odnos. Aloseksualne osebe lahko doživljajo tako primarno kot tudi sekundarno spolno privlačnost, osebe, ki doživljajo samo sekundarno spolno privlačnost in nikoli ne doživljajo primarne, pa imenujemo demiseksualne.

… in ni posledica spolnega dejanja

Tudi aseksualne osebe lahko imajo spolne odnose in v njih uživajo. Odzivi telesa na spolne dražljaje, pa naj bo to božanje, objemanje, poljubljanje, slačenje, striptiz, pornografija, samozadovoljevanje, analna stimulacija, genitalna stimulacija …, ne spremenijo spolne privlačnosti ali spolne usmerjenosti.

cover size3

Slovenski Cosmopolitan je v julijski številki objavil članek »15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš)«, v katerem poleg nasvetov, kot so »[boginja seksa] zna poskrbeti, da moški cel dan sanja o njej«, zapove tudi naslednje:

»Boginja seksa se ne obremenjuje s tem, kdo jo privlači. […] Ljudje so ji pač všeč. In ona je všeč njim.

Če smo še malce strokovni – vemo, da je Freud že zdavnaj ugotovil, da se “vsi ljudje rodimo s predispozicijo za navezavo na oba spola, svojega ali nasprotnega, in da se dokončna izbira razvije preko vpliva okolja in zunanjih dejavnikov.

Odvisno od tega je tudi boginja seksa lahko bolj ali manj heteroseksualno ali (opa!) biseksualno usmerjena. Naj strokovno raz­pra­vo obeležim s tem neizpodbitnim dokazom: ena najbolj znanih in najlepših (in stereotipnih) predstavnic s tem zavidljivim statusom je Angelina Jolie.«

Preostanek članka je osredotočen na napotke o zadovoljevanju moških fantazij in potreb in ne pomisli, da bi ženska, ki jo privlačijo tudi ženske, morda želela spati tudi z njimi. Tako utrjuje dva stereotipa o biseksualkah:

  1. Biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak trik, ki bo pritegnil moške.
  2. Biseksualnost je posebno dražljiva in privlačna – tako kot veliko drugih medijev tudi Cosmopolitan biseksualnost hiperseksualizira.

Da Cosmopolitan biseksualnost po eni strani spodbuja, ker naj bi bila seksi, in hkrati privlačnosti do drugih žensk nima za legitimno, dokazuje še en članek iz iste številke, ki ženske, ki »sanjajo poredne sanje o punci« potolaži, da to »še ne pomeni tvoje (nove) spolne usmerjenosti. Ženska spolnost je manj toga kot moška, in zato ni nič čudnega, da ženske privlačijo ali celo vzburjajo druge ženske. To, da o nečem fantaziramo, še ne pomeni, da bomo fantazijo tudi uresničili« in kot rešitev te »težave« predlaga, da bralka sanje podrobno opiše svojemu partnerju z namenom, da ga bo vzburila.

Prikazovanje biseksualnosti v taki luči pa ni samo utrjevanje nadležnih stereotipov, ampak ima nevarne posledice. Raziskava The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey je pokazala, da je 74,9 % biseksualk žrtev spolnega nasilja, kar je več kot katera koli druga skupina na preseku spola in spolne usmerjenosti. Ne preseneča, da 95,5 % tega nasilja zakrivijo moški – če biseksualnost ni dejanska spolna usmerjenost, ampak nekaj, kar počnemo, da bi pritegnile moške, potem očitno že samo s tem, da se identificiramo kot biseksualke, sporočamo, da si ves čas želimo njihove pozornosti in da je vsakršna morebitna zavrnitev zgolj sprenevedanje. Hkrati pa v moških očeh postanemo tudi poosebitev fantazij o »svobodomiselnosti«, trojčkih z dvema ženskama in podobnem. Ti stereotipi pa ne vplivajo samo na večjo stopnjo spolnega nasilja nad biseksualkami, ampak tudi na njegove posledice – biseksualke so od vseh skupin ob razkritju preživetega nasilja deležne najmanj pozitivnih odzivov (kdo bi verjel ženski, ki tako »izziva«?) in hkrati doživljajo največ simptomov depresije in posttravmatskega stresa.

Poleg tega Cosmopolitan ženskam, ki bi se na podlagi privlačnosti, ki jo doživljajo, lahko identificirale kot biseksuake, takšno samoidentifikacijo preprečuje neposredno na individualni ravni (to, da so ti všeč tudi ženske, nič ne pomeni!) in posredno na ravni biseksualnosti kot take, ki ni več spolna usmerjenost ali identiteta, ampak je banalizirana v vabo za moške. Posledično je (morebitnim) biseksualkam tudi onemogočen dostop do virov in skupnosti, ki bi jim lahko pomagali osmisliti lastne izkušnje in jih opolnomočili.

Cosmopolitan je tako nazoren prikaz družbenega odnosa do biseksualnosti in krati opomnik, da moramo tudi vsebine, ki bi jih kot posamične bilo enostavno odpisati kot nepomembne, obravnavati kritično, saj utrjujejo splošno razširjeno bifobijo in imajo negativen vpliv na svojo (biseksualno in ostalo) publiko.

Viri:
– Marta Lamovšek: 15 skrivnosti boginje seksa (ali kako to postaneš). Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/15-skrivnosti-boginje-seksa-ali-kako-to-postanes/
– Petra Arula: Ali sem dovolj ozka? + 6 drugih skritih skrbi zaradi seksa!. Cosmopolitan Slovenija julij 2015. http://www.cosmopolitan.si/seks-in-razmerja/ali-sem-dovolj-ozka-6-drugih-skritih-skrbi-zaradi-seksa/
– Mikel L. Walters et al.: The National Intimate Partner and Sexual Violence Survey: 2010 Findings on Victimization by Sexual Orientation. Atlanta, Georgia: National Center for Injury Prevention and Control Centers for Disease Control and Prevention, 2013.
-Susan M. Long et al.: Women’s Experiences of Male-Perpetrated Sexual Assault by Sexual Orientation. Violence and Victims, letnik 22, številka 6, 2007. (684–701).

Znanec mi je pred kratkim rekel, da je omenil (ta moj) izraz »demiseksualnost« svojim prijateljem in so se vsi smejali, kakšna neumnost je to. Bolj kot to, da so brez kakršnegakoli raziskovanja izraza tako ocenili eno izmed podkategorij sivine, me je zmotilo to, da se nisem čutila podkovano za debato o temi, ki mi je blizu. To sem skušala spremeniti in zdaj bi rada z vami delila nekaj dejstev o demiseksualnosti.

Med aseksualnostjo in ne-aseksualnostjo (aloseksualnostjo) se nahaja sivo področje, kjer lahko med drugim najdemo tudi demiseksualke_ce. Potrebno je poudariti, da za razliko od heteroseksualnosti in homoseksualnosti beseda demiseksualnost opisuje razmere, v katerih lahko oseba začuti spolno privlačnost, in ne govori o spolu/spolih, ki privlačijo ali ne privlačijo te osebe.
Demiseksualke_ci občutijo spolno privlačnost šele, ko razvijejo tesen čustveni odnos z neko drugo osebo, kar pa vseeno ni zagotovilo, da jo bodo s tem zmeraj začutili. Spolna privlačnost se lahko razvije v kateremkoli tesnem čustvenem odnosu, ni pa nujno, da gre za romantično čustvo. Demiseksualke_ci so lahko različno romantično usmerjene_i in tudi spolno privlačnost lahko občutijo do enega ali večih spolov, tako da se demiseksualna identiteta ne izključuje s homo-, hetero-, bi-, panseksualnostjo in drugimi spolnimi usmerjenostmi.

tumblr_mme6nhnrpn1s3of7oo1_400

Demiseksualne osebe se lahko na nek način počutijo izolirano od seksualne kulture, v kateri živimo, saj večino časa prav tako kot aseksualke_ci ne čutijo spolne privlačnosti, ko pa jo, se ta pogosto ne ujema s tem, kakor jo opisuje večina. Mnoge_i aloseksualke_ci pogosto zavijejo z očmi, ko nekdo omeni definicijo demiseksualnost, saj je le-ta za njih »normalna seksualnost« oziroma stvar izbire. Res je, da večina ljudi ne čuti spolne privlačnosti ves čas, a ko demi (krajša beseda za demiseksualno osebo) hodi po ulici, je ne bo čutil_a do neke neznane osebe. Ko bo šel/šla v petek npr. v klub Tiffany/Monokel, ne bo čutil_a spolne privlačnosti do nikogar. Tudi če večina ljudi, ki začutijo privlačnost v takšnih situacijah, ne naredi ničesar, je samo čustvo še vedno prisotno in ravno odsotnost tega čustva pri demijih je tisto, kar povzroči, da se počutijo drugačne, odrinjene ali celo prikrajšane. Pri demijih lahko minejo zelo dolga obdobja (meseci ali celo leta) med »epizodami« privlačnosti. Včasih tudi niso povsem prepričani, ali je to, kar občutijo, spolna privlačnost. Možno je, da uživajo pri spolnih odnosih, vendar to ne pomeni, da čutijo spolno privlačnost. Rada bi omenila tudi, da demiseksualnost ni stvar izbire. Ne gre za zatiranje spolnih občutkov, ker dejansko ni ničesar za zatreti. Demiseksualnost tudi ni prepričanje, da je spolnost spodobna samo v resni romantični zvezi, in ni vrednostna sodba o odnosih ali spolnem življenju katerekoli osebe.

Za zaključek bi še dodala, da se vsak_a posameznica_k sam_a identificira, in da so vsa zgoraj zapisana dejstva zgolj neka osnova, iz katere lahko izhajamo. Tako kot imamo različne lezbijke, biseksualke, trans osebe (ipd.), imamo tudi različne demi osebe.

 

Če imate kakršnokoli vprašanje, nas lahko brez zadržkov kontaktirate na Facebook-u ali pa preko maila.

Prilagam še nekaj povezav:
http://www.demisexuality.org/whatisdemisexuality.html
http://www.asexualityarchive.com/under-the-ace-umbrella/
http://www.asexuality.org/wiki/index.php?title=Demisexual

V prejšnjem prispevku je Kitty opisala bolezen AIDS in virus HIV iz mikrobiološkega stališča. Če vas zanima kako virus deluje, kako se prenaša in kje se lahko testirate, vsekakor poglejte njen prispevek. Ker pa relativno kratka zgodovina HIV-a predstavlja izredno zanimivo zgodbo o človeštvu, o obupu in stigmah, hkrati pa tudi o napredku medicine, znanosti in o evoluciji, se mi zdi vredno posvetiti en prispevek še tej zgodovini.

Bolezen AIDS je bila prvič opisana junija 1981, ko je nenavadno veliko število mladih homoseksualnih, biseksualnih in drugih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), v ZDA zbolelo za sicer redkimi pljučnimi boleznimi, oportunističnimi okužbami in redko obliko raka (Kaposijev sarkom), za katere je bilo znano, da se pojavljajo pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom. V medicini je zavladala zmeda, med geji pa panika, saj nihče ni vedel, kaj bolezen povzroča ali kako se prenaša. Prvotne teorije so predvidevale spolno prenosljivo okužbo ali pa so krivile kar sam gejevski življenjski slog, ki je v 70-ih v Ameriki končno doživel osvoboditev (stonewallski upor leta 1969 velja za začetek boja za pravice LGBT skupnosti, teren pa sta predhodno pripravili seksualna revolucija in hipijevska kultura), žal pa je bil povezan tudi z nekaterimi tveganimi praksami, kot je pogosto menjavanje partnerjev in rekreativno uživanje drog. Bolezen so tako najprej poimenovali GRID (gay related immuno deficiency) in je že od prvih opisov bila povezana z družbeno občutljivimi temami, zato si je hitro pridobila močno stigmo. Read the rest of this entry »

1. december je svetovni dan ozaveščanja o AIDS-u. Dan je namenjen aktivni podpori s HIV-om okuženih oseb, boju proti HIV-u, ozaveščanju o virusu in o bolezni, ki jo povzroča, ter spominu na umrle za to boleznijo.

Ker je bil AIDS nekoč označen za bolezen gejev in še vedno nosi ogromno stigmo, bi rada problematiko osvetlila s stališča virologije, veje mikrobiologije.

Virus HIV uvrščamo v družino Retroviridae in poddružino Lentivirus. Delimo ga na dva tipa; HIV-1 in HIV-2. Slednji je manj virulenten in povzroča milejšo obliko AIDS-a kot prvi, ki je povzročitelj pandemije, saj je odgovoren za 99% primerov AIDS-a po svetu. Bolezen, ki jo povzroča HIV, so prvič opisali leta 1981, leto kasneje je postala znana kot AIDS (acquired immunodeficiency syndrome), povezavo med AIDS-om in HIV-om pa so razkrili šele tri leta po prvih opisanih primerih.

HIV je srednje velik virus, v premeru meri okoli 100 nanometrov. Njegov dedni material v obliki RNA ščitita beljakovinska ovojnica in dvoslojna lipidna ovojnica. Na slednji ima beljakovine, imenovane gp120, ki se vežejo s človeškimi receptorskimi molekulami CD4. Te se pojavljajo na površini nekaterih belih krvničk. Za vezavo virusa je potrebna še koreceptorska molekula CCR5. Po usidranju virusa na receptorje se prične zlitje virusne ovojnice s celično membrano. Virus tako vstopi v celico in prične svoj razmnoževalni cikel. Virus najprej napade makrofage (eno izmed podvrsti belih krvničk), po infekciji makrofaga pa se virusni gp120 spremeni tako, da se lahko veže še na koreceptorja CD4 in CXCR4 belih krvničk, imenovanih T pomagalke. Te so izrednega pomena pri vzpostavi imunskega odgovora, saj pri normalnem delovanju izločajo molekule, ki spodbujajo imunski sistem in nastanek protiteles. Do množičnega padca limfocitov T ob okužbi s HIV-om pride zlasti zaradi borbe našega imunskega sistema proti virusu. Dolgotrajna (kronična) borba imunski sistem postopoma izčrpa, zaradi porušenega ravnotežja makrofagov in limfocitov T pa lahko človek zboli za oportunističnimi mikroorganizmi. To so tisti povzročitelji bolezni, ki jih neprizadeti imunski sistem z lahkoto obvlada in pri imunoodpornem človeku ne povzročajo preglavic.

clip_image002
Slika 1: Prikaz poteka okužbe s HIV-om.

Virus se lahko prenaša pri nezaščitenih spolnih odnosih preko sperme, vaginalnih izločkov in krvi. Napačno je prepričanje, da se s HIV-om lahko okužijo zgolj moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Virus ne izbira žrtev glede na spol ali spolno usmerjenost. Prav tako se lahko prenese s krvjo pri praksi deljenja igle in injiciranja intravenskih drog, pri nesterilnem tetoviranju, prebadanju ipd. ter redkeje pri transfuzijah, saj se danes darovana kri testira na številne povzročitelje bolezni, tudi na HIV. Lahko se prenese tudi na otroka med porodom ali dojenjem. HIV se ne prenaša s slino, solzami, dotikom, vodo, zrakom itd.

Testiranje poteka z odvzemom krvi in presejalnimi testi s štetjem limfocitov T, z imunološkimi (detekcija protiteles) in genetskimi metodami (verižna reakcija s polimerazo). Testi so lahko lažno negativni, če se okužena oseba testira v obdobju »mrka«, ko virus potuje do ciljnih celic in se še ni namnožil, zato ga v krvni ne moremo zaznati. V 10–50 dneh lahko – odvisno od uporabljenega testa – potrdimo ali ovržemo okužbo s HIV-om. Po tem obdobju se virus pojavi v krvi in se izjemno hitro in učinkovito razmnožuje in velik delež limfocitov T odmre. Ko koncentracija T celic pomagalk pade pod 200 enot na mikroliter, govorimo o napredovanju bolezni v AIDS (normalno število je nekje med 600–1000 limfocitov na mikroliter krvi).

Zdravljenje je mogoče, popolne ozdravitve pa so izjemno redke. Zdravljenje poteka s protivirusnimi zdravili (zaviralci različnih virusnih encimov), ki lahko preprečijo razvoj AIDS-a ali pa ga omilijo. Nekatere osebe so naravno odporne proti HIV-u. To redko posebnost ima le majhen delež ljudi na svetu, zabeležena pa je bila predvsem pri ljudeh bele rase (4–15 %), verjetno zaradi zgodovine povezanosti okužb in CCR5 v Evropi (ista mutacija je verjetno delovala zaščitno proti črnim kozam). Naravno odporne osebe imajo spremenjen genski zapis za koreceptor CCR5, zato ga virus ne prepozna, se ne more dokončno usidrati na membrano in ne more preiti v celico.

V Sloveniji se priporoča testiranje 4–8 tednov po nezaščitenem spolnem odnosu ali drugi možnosti okužbe. V Ljubljani se lahko testirate na Kliniki za infekcijska stanja (UKC Ljubljana) vsak ponedeljek ali na Zavodu za transfuzijsko medicino vsak dan. V Klubu K4 vsako Roza soboto in na Legebitri vsak ponedeljek, vendar pa je testiranje v obeh primerih na voljo le moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi. Na Legebitri si prizadevajo, da bi bilo omogočeno vsem, vendar ministrstvo tega ne omogoča, češ da so ciljna skupina samo geji in biseksualci ne samo zaradi načina seksa ampak tudi prepričanja o spolnih navadah – seks z več partnerji. Več o lokacijah testiranja lahko preberete na Mavričnem forumu.

Stanje v Sloveniji je po navedbi letnega poročila Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz leta 2013 sledeče: »V letu 2013 je bilo v Sloveniji prepoznanih 44 primerov novih diagnoz okužbe s HIV (21,4/1.000.000 prebivalcev), 39 med moškimi (38,3/1.000.000 moških) in pet med ženskami (4,9/1.000.000 žensk). Na osnovi zakonske obveze so bile prijavljene Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje. V obdobju zadnjih desetih let (2004–2013) je bilo v Sloveniji prepoznanih skupno 407 primerov novih diagnoz okužbe s HIV. Letna incidenca novih diagnoz okužbe s HIV se je dvignila z 12,0/1.000.000 prebivalcev v letu 2004 na najvišjo zabeleženo 26,8/1.000.000 prebivalcev v letu 2011« (po IVZ).

Moja osnovni vir pri pisanju tega besedila so številna predavanja iz virologije, zlasti predavanje dr. Polone Maver Vodičar o retrovirusih, ter sledeča literatura:

Madigan, J. Martinko, D. Stahl, D. Clark: Brock Biology of Microorganisms (Thirteenth Edition). San Francisco, CA: Pearson Education, Inc., 2010.

Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za obdobje 2010–2015. Ministrstvo za zdravje RS, 2009. http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javno_zdravje_09/Strategija_HIV_310310web.pdf (28. 11. 2014).

Več lahko preberete na http://www.worldaidsday.org/index.php

Kvartirovke_ci smo se v sredo, 26. 11. 2014, udeležile_i prvega strokovnega srečanja akterk_jev na področju transspolnosti in cisspolne nenormativnosti TransMisija, ki so ga je organiziralo Društvo informacijski center Legebitra v sodelovanju s Slovenskim seksološkim društvom in iniciativo TransAkcija.

Srečanje, ki je potekalo v Hostlu Celica, je otvoril predsednik Društva Legebitra, Simon Maljevac, sledil je uvodni nagovor dr. Simone Topolinjak iz Oddelka za zdravje in socialno varnost Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, za tem pa je Eva Gračanin iz Legebitre napovedala vsebino strokovnega srečanja.

Nato je predstavnik organizacije Transgender Europe, Noah Keuzenkamp, predstavil primere dobrih praks pravnega priznanja spola za transspolne osebe; omenil je Dansko in Argentino, ki imata dobro urejene zakone, ter Malto, kjer je zakon trenutno še v procesu oblikovanja. Poudaril je, da je zelo pomembno, da v zakonu ni pogojev za potrditev spola, kot so potrdilo psihiatra, sterilizacija, ločitev, hormonska terapija itd., temveč mora prošnja temeljiti le na posamezničini_kovi odločitvi za potrditev spola.

Sledila je predstavitev Katarine Župevc, avtorice doktorske disertacije Spol kot ideologija: transseksualnost na Slovenskem, kjer je bilo govora predvsem o medicinskem vidiku potrditve spola in dela z osebami, ki si tega želijo.

V zadnjem delu srečanja je Anja Koletnik, magister študijev spolov pri Central European University, predstavil aktivnosti z in za trans osebe na Legebitri in v sklopu iniciative TransAkcija. Dodatno je razdelala tudi terminologijo transspolnosti ter razjasnila razlike med različnimi spolnimi identitetami, ki spadajo pod ta krovni pojem.

Po vsakem sklopu je sledila diskusija, kjer smo sodelujoče_i zaključile_i, da je zakonska ureditev pri nas za transspolne in transseksualne osebe primerljiva s tujino in je torej še ogromno prostora za izboljšave. Predvsem je potrebno poenostaviti in prilagoditi pravne procese za spremembo imena in drugih osebnih podatkov, prav tako pa je potrebno skrajšati in prilagoditi proces medicinske potrditve spola, ki trenutno traja vsaj dve leti.

Srečanja se je udeležilo veliko število ljudi in z razvojem diskusij smo udeleženke_ci potrdile_i, da je v Sloveniji trenutno velika potreba po srečanjih in izobraževanjih na področju transspolnosti, zato se podobna srečanja načrtuje tudi v prihodnje, člani_ce Kvartirja pa upamo, da bodo postala redna praksa in začetek premika na bolje.

Kvartirovke_ci smo se v torek, 25.11. 2014, udeležile_i usposabljanja Trans* 101, namenjenega osebam in organizacijam, ki delujejo na področju transspolnosti. Usposabljanje je vodil Noah Keuzenkamp iz TGEU – Transgender Europe, organizirala pa sta ga Društvo informacijski center Legebitra in transfeministična iniciativa TransAkcija.

Noah je po uvodni predstavitvi podal ključne koncepte transspolnosti in se osredotočil na medosebne odnose s trans osebami; pregledale_i smo primerne/neprimerne pripombe in vprašanja v pogovoru s trans osebo. V drugem delu smo govorile_i o tem, kako biti kot organizacija čimbolj vključujoče_i do trans oseb, skupaj ocenile_i položaj Legebitre ter iskale_i ideje, kako ga izboljšati. Že z majhnim korakom, kot je oznaka, da je stranišče namenjeno osebam vseh spolov, postanemo bolj inkluzivne_i.

Usposabljanje se mi je zdelo zelo dobro sestavljeno in izpeljano. Takšna oziroma podobna usposabljanja/projekti se mi zdijo nadvse primerni (skoraj obvezni), saj nam približajo življenje transspolnih ljudi.

Danes, 20. 11., obeležujemo dan spomina na žrtve transfobije (ang.: Transgender Day of Remembrance). Spoštovanje in sočutje smo izkazali tudi v Sloveniji s tiho komemoracijo ob svečah in branjem imen smrtnih žrtev preteklega leta dni.

Transfobija je zaničevanje, sovraštvo do in/ali iracionalen strah pred transspolnimi osebami in osebami, ki ne izpolnjujejo družbenih pričakovanj o svojem predpisanem spolu. 226 je število oseb, za katere vemo, da so zaradi krutih in absurdnih dejanj transfobov za vedno zapustile ta svet v obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014. Številne med njimi so neznane, številni umori povsod po svetu pa sploh niso zabeleženi. Od leta 2008, ko je bil ustanovljen Trans murder monitoring project, beležimo 1612 prijavljenih umorov trans oseb po vsem svetu.

Dan spomina na žrtve transfobije se obeležuje od leta 1998. Njegova pobudnica je bila Gwendolyn Ann Smith, ki je dogodek organizirala v spomin na Rito Hester in druge transspolne osebe iz okolice Bostona, ZDA. Rita Hester je bila četrta v Bostonu umorjena trans ženska. Obeležene žrtve tistega leta so bile še Chanelle Pickett, Deborah Forte in Monique Thomas. Pri tem naj poudarim, da je morilec Chanelle Pickett, William Parker, dobil samo 2 leti zaporne kazni, ker je uporabil tako imenovano obrambo trans panike (trans panic defense), ki si jo je, podobno kot homoseksualno paniko, izmislil psihiater Edward J. Kempft leta 1920. Šlo naj bi za epizodo psihoze in nekontroliranega nasilja, ki je posledica nezaželene romantične ali seksualne pobude osebe istega spola (ali transspolne osebe kot v primeru Chanelle Pickett), nasilnež pa je tako prikazan kot seksualna žrtev. Ta ali podobne pravne obrambe veljajo v mnogih državah po svetu. Kalifornija je kot prva ameriška država to obrambo prepovedala in to šele letos (17. septembra 2014).

Obeležitev smo to leto prvič izvedli tudi v Sloveniji na pobudo iniciative TransAkcija, vendar zaradi varnosti udeleženk_cev v manjši, zasebni skupini.

Omenila bi še vse trans osebe, ki so storile ali so poskušale storiti samomor. Številke so grozljive. O statistiki se prepričajte v raziskavi Suicide attempts among transgender and gender non-conforming adults, več o zapisanem pa najdete na naslednjih povezavah:

Transgender day of remembrance 2014
Rita’s story
Remembering Rita Hester
TDOR press release 2014

Hvala za branje in upam, da je kaj človeka v vas in tudi vi doma žrtvam namenite minuto tišine in se zavedate, da trans osebe in osebe, ki ne sovpadamo s cisnormativnostjo, obstajamo in smo tako kot vsi ljudje.

KVartIR smo aktivističen varen prostor z in za biseksualne, transspolne, aseksualne in queer osebe. V skladu s transfeminističnimi vrednotami se zavzemamo za vidnost, povezovanje in osveščanje o BTQA identitetah v Sloveniji. 

Bilo je nekega dne v začetku junija, ko sta se Ada in Ana odločili, da je čas, da ustvarita skupino na facebooku. Odločitev je bila plod ene izmed mnogih debat, ki sva jih imeli na temo spola, feminizma in lgbt scene pri nas. Ideja, da bi naredili skupino, je bila Adina, namen pa, da bi vanjo vključili več oseb, za katere sva vedeli, da imamo bolj queer pogled na omenjene teme in se na obstoječi sceni iz več razlogov ne najdemo. Tako sva v skupino dodali osebe z različnimi identitetami znotraj lgbtqia+ spektra; večino sva spoznali na spomladanskem Legebitrinem taboru, nekatere pa so bile že stare_i znanke_ci.  V izhodišču je bila skupina mišljena bolj kot povezovanje podobno mislečih oseb in varen prostor, v katerem bi ob druženju lahko razpravljale_i o svojih izkušnjah in mnenjih.

Kaj kmalu smo ugotovile_i, da to ni dovolj, in da želimo več. Da potrebujemo več.  In da slovenska LGbt scena potrebuje več. Poleg že dobro ustaljenih lezbičnih in gejevskih krogov namreč alternativ za biseksualne, transspolne, kvir, aseksualne in druge identitete praktično ni bilo. Ustvarile_i smo jo torej same_i.  Šele ko smo nekje oktobra sklenile_i resno začeti svoje aktivistično popotovanje, smo ugotovile_i, koliko časa, energije, sestankov in rednega dela bo to terjalo od nas. Zdaj smo tukaj, pripravljene_i na vse, s številnimi načrti in projekti.  Ime Kvartir smo kot vse svoje odločitve sprejele_i soglasno in sicer zato ker smo v njem videle dovolj širine, da zajamemo dva za nas ključna pomena: prvi je beseda “kvir”, ki se nahaja znotraj besede Kvartir, drugi pa je razviden iz pomena kvartirja kot takega, saj le-ta označuje prostor, za nas torej varen prostor, ki ga poskušamo ustvarjati.

Kvartir sestavlja devet članic_ov z BTQA identitetami in iz različnih strokovnih ozadij, kot so na primer študije spolov, socialno delo, družbene vede, jeziki in pa tudi nekaj različnih vej naravoslovja. Vse pa nas druži želja po ustvarjanju varnega prostora, izobraževanju tako sebe kot vseh ostalih, ki so pripravljeni prisluhniti. Naši cilji temeljijo na izpostavljanju BTQA oseb/identitet in vseh z njimi povezanimi tematik, prevpraševanju družbenih norm in pa seveda na feminizmu oz. transfeminizmu, za katerega se nam zdi pomembno, da je vključujoč, medpresečen in dostopen vsem.  V skladu s tem smo sklenile_i , da moramo pisati in delovati v slovenskem jeziku, saj je pomembno ne le da so viri dostopni vsem, ki jim angleščina morda ni blizu, temveč tudi zato, ker je več kot očitno, da v slovenskem jeziku obstaja velik manjko na področju lgbtqia+ besedišča in celotnem področju, ki ga pokriva naše vrste feminizem.

Pomembno vodilo Kvartirja je tudi povezovanje. V prvi vrsti je ključno povezovanje teorije z dejanskim aktivizmom, saj je eno brez drugega le stežka uspešno. Zato smo že zavihale_i rokave in smo ves november že polno zasedene. Naš prvi uspeh je bila udeležba na konferenci Ženske 20 let po Pekingu, kjer smo prispevale_i k novemu Feminističnemu manifestu (več o tem na našem blogu), v prihodnjih tednih pa se bomo udeležile tudi dogodkov, ki jih organizirata Legebitra in TransAkcija; od zelo pomembne TransMisije, Legebitrine delavnice na temo sovražnega govora, do  festivala LGBT filma. Pričakujte torej sveže novičke, komentarje in avtorske prispevke, kmalu pa tudi kakšno delavnico v naši organizaciji.

Na tej točki bi se rade_i zahvalile_i vsem, ki nas podpirate in nas v takšni ali drugačni obliki delite po širnem spletu ali z nami delite svoje fizične prostore, saj s tem omogočate naše delovanje.

Objavljeno tudi na blogu revije Narobe.

%d bloggers like this: